rimi so potem prodrli v hladnejša severna morja in tam odkrili nekaj veliko dobičkonosnejšega od kitolova - atlantsko polenovko. To je bilo mogoče shraniti za dlje časa kot kitovo meso, saj ni tako mastna. Mastne ribe so morali po soljenju dati v sode in te tesno pokriti, da so se ohranile, pa še so včasih postale žarke, polenovko pa je bilo treba samo nasoliti ali pa na zraku posušiti in šele nato soliti. Ali so Baski od Vikingov izvedeli za polenovke? Kdo ve. Vsekakor so začeli prodajati nasoljene polenovke. Trg je bil ogromen, saj je ves nekdanji Rim jedel polenovke, ki so jih imeli Baski sedaj na pretek. Na zraku sušene in nato soljene ribe je bilo mogoče naložiti na vozove in prepeljati po cestah tudi do oddaljenih tržišč, cerkev pa uživanja ribjih jedi v postnih dneh tudi ni prepovedovala. Iz polenovke so delali tudi pašteto. Vsi ribiški narodi severne Evrope so se zdaj želeli ukvarjati s prodajanjem soljenih polenovk. Rib je bilo na pretek, potrebovali so le še sol. Zagato so rešili Vikingi, ki so imeli eno od številnih oporišč na otoku Noirmoutierju, v bližini obale in izliva reke Loare v morje. Del otoka je bil močvirnat in občasno ga je plima preplavljala s svežo morsko vodo. Vikingi so tu in na bližnji obali v Guerandu in Bourgneufu začeli graditi umetna jezera z morsko vodo in z izsuševanjem pridobivati sol. To območje je bilo dolgo središče pridobivanja soli v zahodni Evropi. Tu so solili tudi osliče, raže, ciplje in jegulje, skoraj vse leto tudi sardine - najprej so jih dvanajst dni pustili ležati v soli, potem so jih umili v sveži morski vodi in spravili v sode z luknjo v dnu. Otežili so jih s težko leseno klado. Sok je odtekal skozi odprtino na dnu, zato so v sod vsak dan dodajali novo plast sardin, dokler soka ni bilo več in je bil sod poln. Toda le Baski so s svojo celovito ponudbo obvladovali ribji trg. S svojimi ladjami so pluli po severnih morjih, lovili polenovke, kupovali pri Vikingih sol in se s soljenimi ribami vračali v domača pristanišča. Tudi za Britance je bila sol strateškega pomena, saj je bila polenovka osnovna hrana britanske mornarice. Vendar polenovka ni bila vedno prevladujoča nasoljena riba. Skandinavci, predvsem Švedi, so imeli na pretek slanikov, toda nič soli, da bi jih solili. V severnejših deželah zahodne Evrope je bil slanik prav tako pomemben kot polenovka v