V nedeljo, 10. avgusta, je dan spomina na diakona in mučenca Lovrenca in mučenko Asterijo ali Zvezdano. Med Slovenci je najbolj čaščen Lovrenc. Papež Sikst II je Lovrenca zaradi vedrega značaja in poguma sprejel med sedmerico diakonov. Ko je cesar Valerijan leta 259 vrgel papeža v ječo, je šel Lovrenc k njemu, še prej pa je premoženje razdelil revežem. To je cesarja, ki je želel sam dobiti premoženje, tako ujezilo, da je velel Lovrenca prebičati in ga vreči na žareči raženj, kjer je v strašnih mukah umrl. Njegovo ime pomeni »ovenčan«. Upodabljajo ga na ležečega na pravokotnem ražnju s križem in mučeniško palmo v roki. Ljudje ga častijo kot zavetnika ubogih in vseh, ki imajo opravka z ognjem: gasilcev, steklopihalcev, kuharjev in likalk. Lovrenc je varuh pred bolečinami v hrbtu in opeklinami. Prosijo ga za dobro letino, saj je na meji med visokim poletjem in bližajočo se jesenjo. Lovrenc je svetnik med poletjem in jesenjo. V preteklosti na dan njegovega goda marsikje niso delali. Trava, ki do Lovrenca ni pokošena, ni nič vredna, pravi pregovor. Do Lovrenca mora biti repa vsejana. Lovrenčeva repa je zelo dobra. Vinogradniki pa pravijo: Če je na lovrenčevo grozdje mehko, tedaj bo vino sladko. Do Lovrenca pa mora biti tudi korenje opleto.