seljenih vaseh v notranjosti. Ponekod je svet nižinski in zemlja rodovitna, tu se prideluje daleč naokrog poznana “krčka žlahtnina”, po kateri slovi predvsem okolica Vrbnika. Drugod kamen in suša kmetovanju ne dopuščata veliko možnosti, tišina se utaplja v žgočem soncu, tu in tam pa pod murvo srečamo domačina, ki uživa blagodejno senco. V eni izmed takih vasic, Poljici, je tudi ena izmed najbolj tipičnih krških gostiln, ki bi se po naše imenovala Pod kostanji. Saj nočem zganjati reklame, kraj pa je vendar tak, kot bi se tu čas za vekomaj ustavil. V kamnitih prostorih je tudi v največji vročini hladno, predvajajo se stare pastirske viže, kuha in peče pa se čisto tako kot nekoč, brez mikrovalovnih pečic, zmrzovalnikov in dodatkov. Pa tudi kruh je domač in iz peči, prav tako krompir in zelenjava, za dobrodošlico pa gostu ponudijo domačo “žganjico”. Kot so jo nekoč… Otočani so namreč prišleke sprejeli s kozarcem žganja in suhimi figami. O Krku, Zlatem otoku, ki mi je, ne vem zakaj, tako pri srcu, kot bi mi bil drugi dom, bi lahko še veliko pisala. Pa nočem, ker bi bila to navadna turistična brošura. Otok lahko odkrijemo samo, če se po njegovih kamnitih poteh odpravimo sami, če nas ni strah žgočega sonca in golih vetrovnih pobočij, če se znamo odreči prenatrpanim plažam in se odpraviti v neznano. Nekje sredi teh starih steza in visokih kamnitih zidov, nekje sredi oljk in fig, ki so tu še posebno sladke, bomo našli dušo otoka, ki še dandanašnji kljubuje vetru, soncu in suši ter govori o ljudeh, ki so v daljni preteklosti živeli tu, z morjem in krpico zemlje ter s sanjami v duši. Suzi Pertot pustil, ligo pa so varovanci temperamentnega Vituliča vsekakor sklenili na zgornji polovici. V tretji amaterski ligi je po negotovem začetku vse bolje nastopala doberdobska Mladost (trener domačin Fabio Sambo), katere člani igrajo na bolj rekreativni ravni predvsem sebi v zadovoljstvo. Ob obračunu naših ekip v amaterskih prvenstvih (spodbudno je, da končno nismo beležili izpadov iz lig, kar na primer letos pri nas ne velja v ostalih ekipnih športih) naj ob koncu še dodamo, da je v omenjenih ligah odpiranje na slovensko stran vse bolj izrazito. Marsikatero društvo s Tržaškega, Goriškega, pa tudi Videmskega od elitne pa do druge amaterske lige je namreč izkoristilo pravilo, po katerem je moč registrirati po enega tujega državljana. Slovenci iz Primorske (zlasti Goriška in Kras) so tako dobesedno preplavili italijanska amaterska prvenstva v naši deželi. Med našimi klubi te možnosti niso koristili le pri Primorcu in Mladosti. HC