Ni kaj, času, mentaliteti in trendom primeren plošček. Brez umetnih barvil, brez holesterola, polnozrnat, človeku prijazen in ljubeč do živali, z občutkom za mero narezan na tanke, dvo-, največ triminutne rezine, brez konzervansov in z žlahtnim okusom po prvi ligi ameriškega hardcore/punka, ki je na vročem kalifornijskem soncu, z glavo kakopak v blagodejni senci strateške založbe Epitaph, dozorel v zdrav organizem, ki svežino črpa izključno iz svoje vztrajnosti, iz prepričanja, da v obupanem ciklusu iskanj novih, izvirnejših, inovativnejših - da ne rečem posiljenih - bližnjic do konzumentovih ušes storiš največ, če niti za ped ne odstopaš od tistega, kar pač si. Le frcnite v plejer kak njihov zgodnejši plošček s konca osemdesetih, recimo Liberal Animation ali pa S&M Airlines, pa boste takoj videli, za kaj gre. Drži, nobenih specialnih efektov. Skratka, NoFX, nič agitatorstva, nič samopomilovanja, nobene militantnosti, češ vse je treba razčefukati, da bo dovolj prostora za nas, kar so nekoč vpili Agnostic Front, in nič nemočnega besa, ki ga utelešajo recimo Pro Pain, radikalnejši odkrušek hardcore/punk/thrash crossoverja. Heavy Petting Zoo je hvalnica lastnemu neobremenjenemu pogledu in glasbi, ki ga spremlja, zbirka malih zgodb, ki so, če pokukate v notranjost ovitka, izpisane na mimoidočih klošarjih, na potetoviranih ženskih telesih, na blazini, na belih mikicah, ki jih nosi mularija, na sočnih ritih, ki budijo grešne misli, in na pivskem vampu, ki mu ni povsem vseeno za užitek. Heh, optimističen plošček in z eno besedo povest o dobrih ljudeh, ki se še spomnijo rokenrola in se mirno redijo, ne da bi jim pri tem MTV vzbujal slabo vest. Zato mu z velikim užitkom kažejo dvignjen sredinec. Kaj pa na MTV vejo o roku in panku?