Bela kamnita stavba, nekoliko osamljeno čemeča na robu vasi, bi lahko dajala streho nad glavo številni kmečki družini. Bila bi lahko začasni dom gozdnih delavcev, ki bi v bližnji hosti nabirali les. Še najmanj spominja na bivališče mladih. Nikjer nikogar. Dežuje. Po blatni potki se bližata fanta. »Mladinski dom?« začudeno gledata. »A, Bogdana mislite. Ta pa bo tukaj,« potrdita in odhitita v stavbo.V neposredni okolici mogočne kmečke hiše ni ničesar, le košata drevesa in razmočeni travniki. Najbližji hiši sta videti zapuščeni, samo med drevesi se razkrivata cerkveni zvonik in gruča hiš, ki se gnetejo okoli božjega hrama. Čepovan, primorska vasica sredi gozdnatih vrhov, kot so Govci, Lokovec in Banjšice, se zdi primerno, celo idealno zatočišče za vse, ki so se naveličali vsakdanjega norenja in hlastanja za denarjem in uspehom. Svež zrak, blagodejen mir in spokoj, žvrgolenje ptičkov in trava, umita po spomladanskem deževju, so obliž za oči, utrujene od sedenja pred računalniškim zaslonom, ušesa, naveličana avtomobilskega ropota, in dušo, ki včasih potrebuje nekaj trenutkov zase.