Pravoslavni samostan Dećani, središče srbske duhovne in nacionalne zgodovine na Kosovu, leži v gostem in tihem hribovskem gozdu. Varujejo ga zdolgočaseni italijanski pripadniki Kforja. V samostanu vlada blažen mir, ki ga sem ter tja prekine glasno ptičje petje. Po snažnem dvorišču se sprehajajo pravoslavni duhovniki in si gladijo brade. Sprejme nas oče Sava, 40-letni karizmatični vodja samostana, ki po pričevanju svojih prijateljev vse noči preždi na medmrežju, kjer lobira za 'srbsko stvar' in študira moderne globalne geostrateške povezave. »Bojim se, da poti nazaj ni. Ne vem, ali se je smiselno toliko zanašati na Ruse. Doslej nam niso ravno stali ob strani. Rusija prek Kosova poskuša igrati vlogo velesile. Dvomim, da jim bo uspelo,« je pesimističen mož, katerega vzdevek je cyber duhovnik . V hladni pravoslavni cerkvi iz 14. stoletja, v kateri se prelivajo romanski in bizantinski vplivi – »Kot pri Srbih …« –, oče Sava prižge sveče in se pokloni ikonam. »Želim si, da bi se pogajanja nadaljevala. Albancem se preveč mudi. Na Kosovu se bije geostrateški boj ZDA, Rusije in Evropske unije. Srbi plačujemo in bomo še vnaprej plačevali stransko škodo tega spopada,« nadaljuje mož, ki je v času najhujših spopadov med srbskimi paravojaškimi enotami in policijo ter Osvobodilno vojsko Kosova v letih 1998/99 v kleteh samostana skrival nedolžne Albance, ki so v gornje Dećane pribežali v strahu pred pokolom. To so mu zamerili tako v Beogradu kot v Peći, kjer je cerkveni sedež kosovskih Srbov. Za razliko od večine kosovskih Srbov oče Sava meni, da razglasitev kosovske neodvisnosti za življenje Srbov v deželi, iz katere se napaja celotna srbska politika, ne bo usodna. »Verjetno se ne bo veliko spremenilo. Najbolj se bojim vakuuma in morebitnega nasilja. Upam, da se bodo pripadniki Kforja v vsakem primeru obnašali korektno. Že misija Združenih narodov na Kosovu ni naredila veliko, bojim se, da bo z Evropsko unijo le še slabše. Evropa nikoli ni reševala težav, ampak jih je kvečjemu ustvarjala. Evropska unija je glede Kosova razdeljena. Tudi zaradi tega, ker še vedno išče svojo identiteto. Mi smo se v tem boju nekje izgubili. Zahodni Balkan propada, namesto da bi se začel enakopravno vključevati v evropske integracije. Podpora kosovski neodvisnosti po mojem mnenju vsekakor ni korak k stabilizaciji regije,« razlaga pop, ki kljub strahu za bogato srbsko kulturno in nacionalno dediščino na Kosovu meni, da morebitna blokada Ahtisaarijevega načrta – »Na hitro in po meri Albancev izdelano skrpucalo« – v varnostnem svetu ne bi koristila nikomer. »V vmesnem obdobju bi se morala nadaljevati pogajanja. Potiho še vedno upam, da obstaja možnost kompromisa med Beogradom in Prištino. Tudi Beograd, ki je zelo malo naredil za dobro kosovskih Srbov, se mora zavedati svoje odgovornosti za prihodnost tukajšnjih Srbov. Arogantnost ne koristi nikomur. Turbonacionalizem nas je marsikje in marsikdaj že pokopal. Če bi imel moč in bi živel v Beogradu, bi že davno storil vse, da bi se vojni zločinec Ratko Mladić znašel v Haagu. Diktature ni lahko razstaviti … Enako se obnašajo Albanci, ki so imeli veliko priložnosti, da storijo kaj pametnega, a niso. Mednarodna skupnost pa dovoli, da Kosovo vodijo generali Osvobodilne vojske Kosova. To je nedopustno in izredno škodljivo.« Oče Sava trdi, da bodo on in njegovi sostanovalci v dećanskem samostanu v vsakem primeru ostali na Kosovu. »To je sveti srbski kraj. Tu se počutimo varne.«