Visokošolski profesor dr. Franz Ksaver Mayr je poročal, kako so župnik Naber, stolni župnik iz Eichstätta in on na veliko soboto, 4. aprila 1942, okoli osme ure zvečer obiskali Terezijo. Sedela je v postelji. Kmalu po obisku je imela videnje. Po videnju, »ko se je posebno močno davila, je zakričala od strahu in držala roki s prtičem pred usti, ki so bila na pol odprta. Kolikor je bilo možno, ne da bi usta zaprla, je nejasno govorila in tožila: 'Zveličar, Zveličar'. Nato je jezik nekoliko iztegnila, da bi nam pokazala, kaj se je zgodilo. Na jeziku je ležalo čisto belo telo v obliki in velikosti male hostije, vendar nabreklo in voljno. Ni bilo dvoma: To je bila sveta hostija, ki jo je bila Terezija prejela na veliki četrtek zjutraj pri obhajilu. Ostala je torej tri dni in dve noči nepoškodovana in se sedaj zaradi bruhanja dviga v usta. Terezija je bila povsem zbegana, kako naj si v tem, zanjo tako bolečem stanju, pomaga. (…) Nenadoma se je pomirila, usta so se za kratek čas zaprla, roki je prekrižala na prsih in na obrazu je bil izraz blaženega miru, kot vedno v stanju povzdignjenega duha. Ko je usta zopet odprla, smo lahko jasno videli, da je sveta hostija izginila. Gibov požiranja nismo mogli opaziti. Sveta hostija se je tako vrnila v telo na enak način kot vedno pri obhajilu v ekstazi. Stanje povzdignjenega duha je trajalo še nekaj časa. Medtem je bilo gospodu župniku sporočeno, da jo odslej ne bo več tako močno dražilo na bruhanje, kar se je tudi uresničilo. To stanje je bilo verjetno spravno trpljenje.«