Že od začetka sem vedela, da mora imeti človek, kakršen je Zoran, doma blažen mir, da lahko deluje tako, kot je treba, in daje od sebe največ, kar se da. Rekla bi, da je on to vedel že od vsega začetka in da si je našel ženo, kakršno je želel. Za oba je družina tisto najbolj sveto. Še danes si, ko prestopi prag doma, globoko oddahne, in pogosto pravi, da je dobro, da ima takšen dom, kakršnega ima. Že v garaži si začne razvezovati kravato, v hišo pride v copatih, preobleče se – in že je moj Zoran, tisti, ki sem ga spoznala v gimnaziji, ne pa gospod predsednik Mercatorja ali predsednik Rokometne zveze Slovenije.