Novembra 1994 sem imel prvič in do zdaj zadnjič priložnost leteti z državnim letalom, in sicer v Pariz. Vanj smo se stisnili štirje novinarji, pilot in kopilot ter mehanik (ker je letalo prenočilo na Orlyju), ki je bil hkrati stevardesa, saj nam je med poletom postregel s sendviči in sokom v tetrapaku. Skrivnosti opravljanja nekaterih drugih človeških potreb (za zaveso) ni nihče preizkušal, novembrskemu mrazu v Ljubljani pa sem se lahko zahvalil, da sem imel v letalu na sebi toplo bundo, ki je namesto moje rame primrznila k oknu na severni strani letala, medtem ko se je kolegica iz STA na sosednjem južnem sedežu napol gola kopala v lastnem vročinskem znoju. Res neugledno za kakršno koli državo, četudi komajda rojeno in tranzicijsko, še posebno zato, ker se je njena bivša bratska soseda kljub vojnim razmeram že šopirila z različnim bleščečim se, tudi letečim perjem.