Kakor koli že, šport je bil in ostaja tisti del našega življenja, v katerega se lahko prelivajo vse naše strasti in tudi želje, če smo na bojnem polju ali le gledalci. Premošča politiko, kot na primer med Indijo in Pakistanom, ko sta po rožljanju celo z jedrskim orožjem baseballski moštvi odprli vrata mirovnim pogovorom. Jo tudi preskuša, kar se je večkrat pokazalo na balkanskih tleh ob srečevanju reprezentanc ali celo klubov iz bivših bratskih republik. In ji postavlja ogledalo, kot trenutno na Evru 2004. Da namreč Unija potrebuje tisto nujno dozo notranje kompetitivnosti, ki je značilna tudi med brati, če hoče ohraniti svojo propulzivnost in se ne utopiti v nekakšen konglomerat po vzoru nekdanje Jugoslavije, ki se je veselil in trpel z nogometno reprezentanco, navijal za klube iz drugih republik, notranje pa razpadal do krvi.