V daljnem letu 1984 se je v glavnem mestu naše bivše bratske republike Makedonije ponovno zgodilo tradicionalno srečanje omladine Jugoslavije, kamor so z vseh koncev širše domovine privihrale tudi čez noč sestavljene gledališke skupine. S sarajevske akademije so tja potovali Željko Ninčič, Jasmin Geljo, Mladen Elevič, Emir Hadžibegovič ... in seveda tudi zdaj že nekaj časa naš Branko Djurič. Ki je mimogrede postal tako naš, demokratičen, da bo tožil vsakogar, ki bi karkoli rekel čez njegovo žensko. Improvizacija je Bosancem že od nekdaj ležala, v bistvu je bilo to vse, kar so vrhunsko obvladali, sicer se tudi na Neretvi in Sutjeski ne bi izvlekli. Tik pred zdajci so si na igralski akademiji izmislili, da bodo postavili na oder samo avdicijo. Zaigrano? Niti ne, saj so vsi pred kratkim morali skoznjo. Nekaj malega vaj, toliko da je bilo, in stvar so v Skopju sprejeli z navdušenjem. Spontani gledališki prijem ljudske burke na tržnici so vnesli v akademsko bogaboječno formulo izbire primernih, tiste vlažne špranjice, ki spravlja talente na oni svet, za zaveso. V resnici so pobrali le model avdicije, ko se pred profesorjem zvrstijo malodane vsi značaji človeka. S poustvarjanjem revnega ljudskega gledališča bazarjev, sobotnih sejmov s štanti okoli cerkva, vlažnih marginalnih kletnih bunkerjev in predmestnih barakarskih naselij so zasloveli po balkanskem kozmično zaprtem prostoru, ki je od nekdaj dihal po svoje. Predvsem samozadostno. Tudi tako, da si je Audicijo 1 v nekaj kratkih letih do začetka velike krvave kalvarije ogledalo čez milijon ljudi. Kar je gotovo blizu absolutnega gledališkega rekorda. Na predstave so hodili vsi; socialistični plemiči, plebejci, proletarci, klateži, reveži, kriminalci, slaboumni, protidržavni elementi, dvomljivci, ženske s čudno preteklostjo, pionirji in mladinci, dame s psički, vojaki JLA, njihovi majorji, polkovniki, vojaške tajnice, generalske ljubice in sami generali. Prišel bi tudi sam maršal, če bi le nekaj let prej vedel, kakvu ima omladinu! To se ni zgodilo že od renesanse, ko je Shakespeare vlačil v svoja smrdljiva gledališča od kraljev in kraljic, njihovih kar naprej nosečih spletičen, do nepreglednih množic žive sodrge, ki so na ukaz tudi pretepli kakšnega z ne tako izrazitim igralskim talentom. V Sloveniji se očitno kaj takega ne bo zgodilo. Ko smo takole malo klicarili naokoli, da bi povprašali po reciklažni predstavi sarajevske Audicije 1, zdaj Audicije 3, se je iz Caffe Teatra oglasil prav prijazno pojoč dekliški glasek in povedal, da je njihova predstava ob desetih zvečer in da smo lepo vabljeni. »A je to v Šiški?« smo vprašali. »Ne, ne. To sploh ni isto.« In izginila je prijaznost. »Ta Avdicija nima nobene zveze s tisto prvo iz Sarajeva,« je omalovažujoče zazvenelo iz slušalke. Kljub temu smo vprašali, ali o tem kaj vedo, saj je bil Djuro, sam režiser njihove Avdicije, včasih kompanjon te znamenite sarajevske Audicije. »Potem pojdite kar tja!« se je pogovor malce grenko končal. Konkurenčna klavzula pri nas očitno že seže v same osnove vljudnosti. Zakaj bi zdajšnja Audicija 3, ki jo je ustvaril Željko Ninčič, edini preostanek stare sarajevske alternativne garde, sploh morala biti podobna tisti slavni prvi. V zadnjih štirih letih je doživela popoln uspeh, saj jo je videlo 250.000 gledalcev. Prvi nastop pri nas je pokazal, da se Slovencem mera nostalgije znižuje. Kot da bi bili nekako siti satire na račun bivših jugoslovanskih vodij, ki so že ali umrli ali pa pristali v Hagu ali pa se skrivajo nekje za obzidji balkanskih prestolnic. Vse to smo mi že ničkolikokrat slišali in nekaj malega tudi videli. V prvih vrstah šišenske zapuščene kinodvorane je sedela bosanska elita, ki si služi kruh v Sloveniji. V drugi tudi, v tretji prav tako, v četrti je bilo že malo mešano. Sicer pa briljantno, po agonskem principu konfliktnosti protagonistov izvedena predstava, kjer se mešajo: boj značajev, vrtoglavično zanosne situacije, besedni hazard in Bosancem na kožo pisano veselje do posnemanja. Izvirno mešanje ljudskega, šlosarskega in učenega, kar bosanščina z lahkoto »spravi«, pa žal ne skrije prekipevajoče vsebine, vezane na usodo posameznika v zmešanem in krvavem balkanskem kotlu, ki se ji je na trenutke težko smejati. Ampak to so počeli tudi prej.