Takšen spoštljiv odnos je stoletja nosil v srcu tudi slovenski narod, ki se je v glavnem preživljal od kmetijske dejavnosti. Prav odnos staršev do kruha, žitnega klasa. Prav gotovo se spominjamo, kako skrbno se je pokosila vsaka ped trave, kako se je pobral vsak žitni klas ali koruzni storž, kako skrbno se je kolobarilo, da je zemlja ostala plodna, kako se je v vinogradu pobrala vsaka grozdna jagoda ... Še bi lahko našteval odnos do narave, do sadov narave. Bil je skrajno spoštljiv. Znanost in tehnika še nista uspela in tudi v prihodnje ne bosta uspela razložiti vseh skrivnosti človekove duhovnosti. Tudi največji ideologi materializma so se prej ko slej znašli v slepi ulici, ko niso mogli več zadovoljiti ljudi z materialnimi dejstvi obstoja vsega tistega, kar nas obdaja. Takšne ideologije so bile v preteklosti sposobne za dolga desetletja zavesti ljudske množice, kar je pripeljalo do moralne degradacije celih narodov in ljudi kot posameznikov. Tu je še posebej potrebno omeniti vlogo družine, ki je tako v civiliziranem kot tudi v neciviliziranem svetu temelj družbe. Degradacija družine je bila v preteklosti najbolj očitna v deželah nekdanje vzhodne Evrope, ko je država želela z državnimi inštituti nadomestiti družino otrokom, mladim, ostarelim ... Posledice takšnih ideologij so več kot očitne. Zahodnoevropske dežele sicer v preteklosti niso načrtno vcepljale takšnih pogledov na svet, vendar je bitka za denar, za ostale materialne dobrine, na neki drugi način opravila svoje. V želji za boljši standard je prišlo do grobih posegov v naravo, do odtujevanja ljudi, do razslojevanja glede na denar, s katerim posameznik razpolaga. Naši predniki so kar 1.000 let hrepeneli po svoji državi. Mnogi veliki Slovenci so v prizadevanjih za dobrobit slovenskega naroda žrtvovali svoje osebne interese in so bili v svojem času zapostavljeni ali celo preganjani. Pred desetimi leti se je stoletni sen Slovencev uresničil. Dobili smo svojo državo, v kateri lahko kot narod uresničujemo svoje interese. Na žalost pa se mi včasih zdi, da to veliko vrednoto ne znamo prav ceniti, še več, včasih se mi zdi, da je nismo vredni. Verjetno si je nemogoče predstavljati, kaj morajo prestajati narodi, ki si želijo svojo državo, pa jim to ni dano. Kar nekaj je takšnih primerov po svetu, vendar se nas te stvari običajno bolj malo dotaknejo. Včasih me postane sram, ko prihajam v stik z našimi zamejskimi Slovenci iz Italije ali Avstrije ali pa tudi s Slovenci, ki živijo po drugih delih sveta. Ko vidim, kako globoko čutijo pripadnost svojemu narodu, ko vidim, kaj jim pomeni slovenska beseda in država, kjer Slovenec ni tujec, ampak domačin. Sami se v svoji domovini teh dejstev premalo zavedamo, kar me še posebej skrbi v času, ko se Slovenija pripravlja na vstop v EU. Bojim se, da bomo ob materialnem blišču Evrope pozabili na svoje stoletne vrednote.