Za konec lahko omenimo, da so sporni tudi mnogi drugi členi predloga Zakona o medijih. Registracija medijev je sicer v skladu z evropskimi rešitvami, vendar je zelo blizu v Evropi implicitno prepovedanemu "licenciranju" medijev. Država ima po sedanjem predlogu praktično možnost, da zavrne registracijo medija zaradi kakšnega postranskega razloga na primer pomanjkljive programske zasnove medija ali "slabega" znanja slovenskega jezika odgovornega urednika. Poleg v prvi različici zakona predlagane možnosti za "samostojne" novinarje, ki bi jim država plačevala prispevke za socialno in zdravstveno varstvo, je verjetno sporna tudi praksa licenciranja svobodnih novinarjev. Ti naj bi bili vpisani v register po predhodnem mnenju Društva novinarjev Slovenije. Lahko se zgodi, da društvo kakemu svojemu članu, morda prav tistemu, ki je iz društva protestno izstopil, ne podeli avreole novinarja. Kaj tedaj? Ameriško sodišče je na primer odločilo, da članstvo v neki organizaciji v nasprotju s kasto odvetnikov, zdravnikov in duhovnikov ni nujno za dosego privilegijev in zaščite, ki pripada novinarjem. "Prisilno licenciranje novinarjev ni v skladu s Konvencijo ... zato ker je zaščita zakona, ki ščiti svobodo do obveščanja, popolnoma mogoča tudi brez omejevanja te prakse na le omejeno skupnost." Novi zakon sicer ne določa obveznosti članstva v organizaciji, vendar posredno na enak način onemogoča delovanje svobodnih novinarjev. Izrekanje "strokovnega" in s tem odločilnega mnenja s strani Društva novinarjev Slovenije je zato verjetno lahko omejujoče in nevarno.