nadzornih telesih državnega zbora. V skladu z dogovorom bo koalicija takšen predlog vložila v postopek. Hkrati s tem naj bi bile sprejete še druge predvidene spremembe poslovnika, ki so zdaj v usklajevanju. Janez Janša je ob tem opozoril, da bo treba v poslovniku rešiti vprašanje zakonodajne in nadzorne funkcije, ki jo imajo hkrati nekatera delovna telesa. »Kar se tiče same nadzorne funkcije, nihče v koaliciji nima nikakršnih problemov v zvezi s tem, da se realizira princip, po katerem bo imela opozicija v nadzornih delovnih telesih tako vodenje kot večino.« Ob tem je spomnil, da so se za to zavzemali, še ko so bili v opoziciji, in tako stališče zagovarjajo tudi danes, ko so na oblasti. Konec prejšnjega tedna je kolegij predsednika državnega zbora Franceta Cukjatija na podlagi koalicijskega predloga le dosegel sporazum. V skladu s sprejetim predlogom imajo stranke vladajoče koalicije večino v vseh delovnih telesih, tudi v obeh nadzornih komisijah (za nadzor nad porabo proračuna in nadzor na delom obveščevalnih služb). Opozicija ima tako večino le še v komisiji, ustanovljeni po zakonu o preprečevanju korupcije. Gre za začasno rešitev. Koalicija je namreč poslancem opozicije v skladu s koalicijskim dogovorom dala zagotovilo, da bo državni zbor s spremembami poslovnika opoziciji čim prej zagotovil večino članov v omenjenih dveh nadzornih komisijah. Opozicija bi tako imela možnost izvajati nadzor nad izvršilno vejo oblasti, pri tem pa bodo tem telesom odvzeli zakonodajne pristojnosti, s čimer bi preprečili morebitno oviranje sprejemanja zakonodaje. S tem bo dana možnost, da bodo v delovnih telesih normalno delovali tudi poslanci, ki so iz LDS prestopili v SD, samostojno poslansko skupino Zares ali med nepovezane poslance. Koalicija je pokazala, da je odprta za predloge manjšine in se zaveda, da je ohranjanje demokratičnih standardov pomembna vrednota, ki pozitivno vpliva na raven politične kulture v državi. goletnimi člani, ki so pričakovali ostrejši prelom s prejšnjo vladavino in korenitejše kadrovske posege v oblastne strukture na posameznih ministrstvih, uradih in podjetjih, ki so v večinski ali delni lasti države. Nekaj nezadovoljstva je s prihodom tako imenovanih majskih hroščev, ki so v stranko vstopili po volilni zmagi jeseni 2004. Nekateri od njih seveda iz povsem pragmatičnih, ekonomskih razlogov. Kljub vsemu zna stranka pod vodstvom njenega predsednika ločiti zrnje od plev. Dokler bo tako, bo stranka verodostojna in javnomnenjsko v ugodnem položaju, pravijo poznavalci. Z izrazitim modernim programom, ki ne zaseda samo velikega dela desne sredine, ampak tudi sredino, je stranki uspelo razširiti skupni domet pomladnih strank. V nekoliko drugačnem položaju je NSi. Po evropskih volitvah 2004 – na njih je stranka s pomočjo Lojzeta Peterleta, ki se je pred tem umaknil iz slovenske politike, doživela fantastičen izid in kot prva premagala LDS – rezultata na državnozborskih in lokalnih volitvah ni mogla ponoviti. Medtem ko je SDS močno razširila svojo volilno bazo med politično manj opredeljene, je NSi ostala na ravni, kot jo je zadnja leta dosegala SKD pod vodstvom Lojzeta Peterleta, ki mu je umik v Bruselj javnomnenjsko pomagal, saj se ni več zapletal v vsakodnevne notranje politične (ideološke) boje. V bolj nehvaležni vlogi se je znašel Andrej Bajuk, ki je bil v javnosti kot argentinski Slovenec in predsednik vlade leta 2000 negativno sprejet. Naslednja leta je moral skupaj z Janšo v okviru koalicije Slovenija biti težke boje z vladajočo tranzicijsko levico. Z njim je dosegel odločilen politični preobrat na zadnjih državnozborskih volitvah. Z vodenjem finančnega ministrstva si je Bajuk na svoja pleča naložil težko breme. Kljub uspešnemu vodenju ministrstva, na kar kaže vstop Slovenije v evroobmočje in različna evropska priznanja, je medijsko nekoliko manj opazen. V stranki si postavljajo vprašanje kako naprej. Pripravljajo nov program. Vsekakor pa stranka s štirimi pomembnimi ministrskimi resorji igra v vladi pomembno in odgovorno vlogo. SLS je v času sedanje koalicije presenetila z razmeroma konstruktivno držo. Očitno je k temu precej pripomogel njen predsednik Janez Podobnik, ki je kot minister za okolje in prostor močno vpet v delo ministrstva ter celotne vlade. Stranko čaka jeseni volilni kongres. Podobnik bo spet kandidiral za njenega predsednika. Ali se bosta v boj za predsedniško mesto vmešala župana Bojan Šrot in Franc Kangler, bo pokazal čas. Še najbolj s svojimi drugačnimi stališči v vladni koaliciji izstopa DeSUS, kar niti ni presenetljivo, če vemo, da je bila ta stranka v preteklosti trden člen tranzicijske levice. Glede na to, da je sedanja vlada položaj upokojencev izboljšala, je stranka lahko s svojim sodelovanjem v koaliciji zadovoljna. Njen pomen je večji, kot je bil v koaliciji z LDS, ZLSD in SLS, saj tedaj ni imela niti svojega ministra. Zdaj je njen predsednik Karl Erjavec obrambni minister.