V odgovoru na pritožbo se tožnik v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje. Ne strinja se s stališčem toženca, da iz 177. člena izhaja, da če je zavarovanec že izrabil možnost izbire, tega ne more več uveljavljati, ker naj bi šlo za enkratno dejanje. Meni, da gre za izbirno pravico za primer pridobitve pravice do pokojnine, pridobljene v večih državah za enako pokojninsko dobo. Če bi bile trditve toženca pravilne, bi to zakon moral izrecno predpisati. Posledica začetka uživanja pokojnine ni izguba pravice do drugih pokojnin, ampak pravice le mirujejo. Pritrjuje stališču sodišča, da imajo tujci, ki so izpolnili pogoje za pridobitev pokojnine v Republiki Sloveniji enake pravice kot domači državljani. Stališče toženca izhaja še iz ureditve, ki je veljala pred sedaj veljavnim zakonom. Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je v 3. odstavku 75. člena izrecno določil, da je navedeno pravico mogoče izkoristiti samo enkrat. ZPIZ/92 pa v 1. odstavku 254. člena določa, da lahko pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavi pri zavodu oseba, ki je bila pri njem nazadnje zavarovana. Ker sedanji ZPIZ-1 ne predpisuje niti izrecno niti ne na primer z besedo „uveljavi“, je stališče toženca, kako bi bilo treba določbo 177. člena razlagati, napačno. Tožnik je pravico do starostne pokojnine v Sloveniji pridobil šele ob starosti 63 let, ker prej te pravice ni mogel uveljavljati. V kolikor bi obveljalo stališče toženca, bi se tožnik odpovedal pravici do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji, še preden je to pravico v Republiki Sloveniji pridobil. Stališče toženca je v nasprotju s temeljnimi ustavnimi načeli, saj je posamezniku odvzeta pravica do pokojnine. Toženec v zvezi s trditvami, da bi prišlo do dvojnih dajatev, prihaja tudi sam s seboj v nasprotje, s tem, da ustavitev izplačevanja starostne pokojnine pri tujem nosilcu ne more vplivati na priznanje pravice do starostne pokojnine v Republiki Sloveniji. Navaja, da so toženčeve navedbe pavšalne, da 177. člen omogoča izbirno pravico zavarovancu, ki je šele izpolnil pogoje za pridobitev pokojnine, ne pa tudi upokojencu, ki je že uveljavil pravico do pokojninske dajatve v drugi državi. Vendar zakon ne reče, da upokojenec, ki je pravico do izbire že izkoristil, ne more ponovno izbirati, ko izpolni pogoje za pridobitev pokojnine v drugi državi. Nepomembno je sklicevanje na to, da še ni meddržavnega sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbsko. V zvezi s konkretnimi zadevami, na katere se sklicuje pritožba in v zvezi z zadevo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 213/2003 poudarja, da ne gre za isto dejansko stanje, saj tožnik ne želi prejemati dveh pokojnin, ampak zgolj pokojnino v Sloveniji. Zato se na navedeno sodbo ni mogoče sklicevati. Stališče toženca bi bilo v nasprotju s Konvencijo MOD, št. 102, ki v 1. odstavku 68. člena določa, da morajo imeti tuji državljani enake pravice, kot domači državljani. V zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. VIII Ips 248/2005 navaja, da je toženec spregledal stavek, da določba 2. odstavka 177. člena, ki pomeni v splošni ureditvi novost, lahko velja le za naprej, za primere, ko zavarovanec z uveljavitvijo ZPIZ-1 še ni pridobil in uveljavil pravice do pokojnine na podlagi istih pokojninskih obdobij v tuji državi. V tej zadevi ne gre za enake okoliščine kot pri tožniku, saj mu je bila priznana pokojnina z odločbo z dne 14.4.2000. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.