V razvoju vil se je kot vsebina in raba pojavljalo marsikaj. Vile so bile (več)stanovanjski objekti bogatih družin s služničadjo, nato partijskih veljakov in tudi nižjih socialnih slojev, ki jih niso imeli kam namestiti. Danes so prenekatero vilo kupili novi bogataši in jo preuredili v skladu s svojimi željami v poslovni objekt, glasbeni studio, predstavništvo, biro ali kaj podobnega. Številne vile so kupila veleposlaništva za lastno rabo oziroma rezidenčne hiše, za katere veljajo predpisi tujih držav in strogi varnostni ukrepi. Tako je iz najlepšega ljubljanskega Kapucinskega predmestja, predvsem med Prešernovo in Tivolijem, nastal nakakšen segregiran diplomatski »geto«, ob njem pa so nacionalne galerije in vrtci. Takšno mešanje je v nasprotju s konvencijo ICOMA (Unesco), ki prepoveduje takšen preplet dejavnosti, vendar pri nas niti država niti mesto niti direktorji nacionalnih kulturnih inštitucij ne spoštujejo te konvencije. Vile so preživele vse, sedaj pa kaže, da jih bodo uničili novi napihnjeni lastniki in nesposobni upravljavci javnih interesov. Spomeniško varstvo je pri konverziji arhitekturno vrednih vil in mestnih kvartov v druge namene povsem nemočno, saj je zasebna lastnina »sveta«, zakoni, predpisi in pravilniki pa so za lastnike nujno zlo, ki jih je treba s kršitvami, podkupninami, znanstvi ali kako drugače zaobiti, namesto spoštovati.