Rincewind se je brž ozrl, za primer, da ju je ta ali oni urok, ki je začel nenapovedano sevati iz Čarovniške četrti onstran reke, v trenutku prestavil drugam. Nak še vedno sta bila v Bobnu, kjer so zidovi črneli od dima, kjer so bila tla nastlana s kompostom iz starega ščavja in brezimne laznine, in kjer piva nisi toliko kupil kot si ga zgolj kratkoročno sposodil. Na vso moč se je trudil, da bi na prizoru odkril kaj “prikupno folklornega”, ali kot bi se temu približno reklo v trobščini: “Tistega čudnega kiča, ki srčkano krasi koralne kočice pigmejskih spužvojedcev s polotoka Orohai.”