Dobra kmetijska praksa po določbi 2. odstavka 41. člena Uredbe PRP/2004 vključuje izvajanje načel: - dobrega gospodarja, skladno s predpisom, ki ureja podrobnejša merila za presojo, ali obdelovalec ravna kot dober gospodar, - dobre kmetijske prakse pri gnojenju, skladno s predpisom, ki ureja izvajanje dobre kmetijske prakse pri gnojenju in - dobre kmetijske prakse varstva rastlin. Prvostopni organ očita tožniku (tudi) kršitev dobre kmetijske prakse varstva rastlin, s sklicevanjem na kršitev določbe 4. odstavka 35. člena Uredbe PRP/2004. Ugotovitvi kršitve določbe 4. odstavka 35. člena Uredbe PRP/2004, ki se nanaša na zdravstveno varstvo kmetijskih rastlin, in po kateri morajo upravičenci upoštevati, da je treba pridobiti potrdilo o pridobitvi znanja iz fitomedicine za izvajalce ukrepov - 1. alinea (tako zahtevo pa vsebuje med načeli dobre kmetijske prakse varstva rastlin tudi PRP 2004-2006 v tč. 9.2.1.2, ki se v poglavju 9.2.2 sklicuje na Zakon o fitofarmacevtskih sredstvih, v nadaljnjem besedilu: ZFfS, Uradni list RS, št. 11/01, 37/04, ter na njegovi podlagi izdani Pravilnik o strokovnem usposabljanju in preverjanju znanja iz fitomedicine, v nadaljnjem besedilu: Pravilnik, Uradni list RS, št. 36/02, v citiranih aktih pa je med drugim predpisano, da mora – poleg ostalih naštetih kategorij oseb – izvajalec varstva rastlin, ki uporablja fitofarmacevtska sredstva, opraviti ustrezni tečaj in pisno preverjanje znanja, o čemer udeleženec pridobi ustrezno potrdilo) ter, ki izhaja iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu (o izpolnjevanju splošnih pogojev kmetijske prakse) z dne 25. 8. 2004, tožnik niti ne ugovarja. Če pa je kršena dobra kmetijska praksa v zvezi z varstvom rastlin (3. alinea 2. odstavka 41. člena Uredbe PRP/2004), dobra kmetijska praksa, ki jo s sklicevanjem na določbo 41. člena Uredbe PRP/2004 kot splošni pogoj za upravičenost do plačil za ukrepe PRP določa določba 3. člena te uredbe, ni spoštovana ter vlagatelj ni upravičenec do podpore. Iz tega razloga tudi po presoji sodišča uveljavljana podpora tožniku ni bila priznana. Res je sicer, da določba o pridobitvi znanja iz fitomedicine ni vsebovana med določbami, ki predpisujejo pogoje za uveljavljanje zahtevka za investicijo Nitratna direktiva, vendar pa morajo upravičenci pri investiranju v prilagoditev EU standardom v vseh drugih elementih izvajati dobro kmetijsko prakso, ki pa, kot že navedeno, vključuje tudi izvajanje načela dobre kmetijske prakse varstva rastlin (določba 2. odstavka 36. člena Uredbe PRP/2004). Tožnikovo razlago, da bi moral tožnik glede na razlago drugostopnega organa izpolnjevati navedeni pogoj pred objavo Uredbe PRP/2004 in PRP 2004/2006, zaradi česar gre po njegovem mnenju v obravnavanem primeru za kršitev ustavnega načela o prepovedi povratne veljave pravnih aktov, pa sodišče tudi ne more sprejeti. Že pred vstopom Slovenije v EU (torej pred 1. 5. 2004) so morali namreč slovenski kmetje kmetovati v skladu z načeli dobre kmetijske prakse, ki je in še vedno med drugim vključuje načelo dobre kmetijske prakse varstva rastlin, za izpolnjevanje katerega pa je bilo, kot že navedeno, z ZffS in Pravilnika predpisano strokovno usposabljanje in preverjanje znanja iz fitomedicine. Tožnik se zato tudi moti, ko meni, da je bilo izpolnjevanje tega pogoja predpisano šele z Uredbo PRP/2004 ter PRP 2004-2006. Na drugačno odločitev v zadevi pa tudi ne morejo vplivati tožnikove navedbe o drugačnih odločitvah prvostopnega organa na po tožnikovem mnenju enako dejansko in materialnopravno stanje zadeve, saj le-te niso predmet presoje tega upravnega spora.