Z zaključkom prvostopnega organa, da je pri sklepanju prodajne pogodbe za predmetni kmetijski zemljišči bil upoštevan zakon, se strinja tudi sodišče, in tudi z razlogi, tako pravnimi kot dejanskimi, za tak zaključek. Taka presoja sodišča temelji tako na preizkusu pravilnosti v prvostopnem postopku izvedenih dokazov in prvostopne dokazne ocene glede na relevantne materialnopravne določbe, kot tudi na oceni na glavni obravnavi izvedenih dokazov (vpogled v upravne spise in grafično podlago za KMG-MID Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, zaslišanje tožnika ter kupca EE in prodajalke AA). Sodišče prvostopnemu organu pritrjuje, da bi bilo mogoče zakup kmetijskih zemljišč kot razlog za predkupno pravico pri nakupu teh zemljišč izkazovati zgolj s pisno zakupno pogodbo, sklenjeno v skladu z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih, saj navedeno implicitno izhaja iz določbe 5. odstavka 26. člena ZKZ-UPB1, ki določa, da mora zakupna pogodba biti sklenjena v pisni obliki, in da zakupna pogodba, ki ni sklenjena v pisni obliki, nima pravnega učinka, ter ostalih določb tega zakona, ki urejajo postopek za sklenitev veljavne zakupne pogodbe za kmetijsko zemljišče (med drugim z določitvijo obveznih sestavin zakupne pogodbe, določitvijo prednostnih upravičencev in zakupnih obdobij glede na vrsto zemljišča ter zahtevo, da mora upravna enota k zakupni pogodbi dati odobritev) ter tudi določajo, da se zakupna pogodba vpiše v zemljiški kataster ter zemljiško knjigo. Le z upoštevanjem teh pogojev (ki zagotavljajo zakup prednostno po zakonu upravičenim osebam, in za dobo, ki je glede na vrsto zemljišča ustrezna namenu uporabe - pa tudi da sklepajo zakupno pogodbo kot zakupodajalci osebe, ki na ta način z zemljiščem lahko razpolagajo ter da s pogodbo dogovorijo vse bistveno za zakupno razmerje) sklenjene zakupne pogodbe so lahko pravno upoštevne pri izkazovanju zakupa kmetijskega zemljišča kot razloga za prednostno pravico do nakupa tega zemljišča. Glede na to po mnenju sodišča za dokazovanje zakupa kmetijskih zemljišč ne zadostuje izjava o zakupu predmetnih zemljišč, kot jo je v obravnavani zadevi predložil tožnik. Iz navedene izjave namreč izhaja, da jo je tožniku podpisala (le) ena od solastnic zemljišč AA na obrazcu za uveljavljanje subvencij za kmetijstvo (kar vse ni sporno), ki razen s svojim idealnim deležem ne bi mogla razpolagati s preostalimi solastniškimi deleži (kar sta potrdila na glavni obravnavi navzoča ostala solastnika CC in BB, namreč da je AA mogla razpolagati s predmetnima zemljiščena kot skrbnica v denacionalizaciji vrnjenega premoženja le do zaključka zapuščinskega postopka, to je do leta 2002, ko sta z dedovanjem (tudi) onadva postala solastnika teh zemljišč, odtlej pa glede njih nista ne sklepala zakupne pogodbe, niti take pogodbe nista odobrila). Navedena izjava o zakupu pa tudi ne vsebuje obveznih sestavin za zakupno pogodbo, kot jih določa ZKZ-UPB1 v 2. odstavku 26. člena, ter prav tako iz nje ne izhaja, da bi pri dogovarjanju zakupa bile spoštovane druge določbe Zakona o kmetijskih zemljiščih, ki urejajo zakup kmetijskih zemljišč (npr. o prednostnem upravičenju do zakupa itd.). Glede na navedeno za izkazovanje zakupa tudi ne zadostuje ustni dogovor tožnika s AA, na katerega se tožnik sklicuje za obdobje pred letom 2003. Tudi grafična podlaga za KMG-MID, ki jo je tožnik predložil na glavni obravnavi dodatno k izjavi, in iz katere naj bi po njegovem zatrjevanju izhajalo, da sta parceli (bili) v njegovi uporabi, po presoji sodišča ne more nadomestiti v skladu z zakonom sklenjene zakupne pogodbe. Tožnik se ob tem tudi ne more z uspehom sklicevati, da je zakup dogovoril pred uveljavitvijo zadnje novele ZKZ, saj je ZKZ že v svojem osnovnem besedilu, uveljavljenem 26. 10. 1996 (Uradni list RS, št. 59/96), glede zakupa kmetijskih zemljišč vseboval vsebinsko zelo podobne določbe kot novelirani zakon: predpisoval je že obličnost pogodbe, prednostni vrstni red upravičencev do zakupa, zakupno dobo itd., kar vse pri sklepanju spornega zakupa, ki ga zatrjuje tožnik, ni izkazano, da bi bilo spoštovano. Prav tako se sodišče ne strinja s tožnikovim stališčem, da bi glede na določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, sporni zakup moral šteti kot veljavna zakupna pogodba, ki pravno učinkuje, čeprav nima vseh predpisanih sestavin, ker gre za pogodbo, ki je realizirana, saj je predmetni zemljišči imel v uporabi, za uporabo pa je AA tudi plačeval zakupnino (kar je le-ta, zaslišana na glavni obravnavi, sicer potrdila, da jo je prejemala): Obligacijski zakonik namreč (v 58. členu) določa veljavnost pogodbe, za katero se zahteva pisna oblika, četudi v taki obliki ni bila sklenjena, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale (razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega) - na to določbo pa se v obravnavani zadevi ni mogoče sklicevati že zato, ker izjava o zakupu ni bila podpisana s strani vseh lastnikov kot zakupodajalcev (na obravnavi navzoča solastnika zemljišč izjave o zakupu kot zakupne pogodbe glede svojih deležev tudi nista priznavala), torej pogodba glede solastnikov, ki izjave niso podpisali oziroma njihovih solastniških deležev (do 3/4) niti ni mogla nastati - nesklenjena pogodba pa tudi ne more biti realizirana.