obrambni jarek ter beležili število žrtev. Še enkrat se je izkazalo, da imajo njihovi nasprotniki prav. Tako je ostrostrelec na obeh straneh dobil elitni status. Po eni strani je bil spoštovan, po drugi pa je pri sovojakih zbujal zavist, ker mu je bilo prizanešeno z običajnim garanjem navadnih vojakov. Ostrostrelec je namreč opravljal dolžnost neodvisno od bataljona. Po drugi strani je bil pri nasprotnikih najbolj zaželena žrtev. Če so ga nasprotniki ujeli, so ga običajno ubili z golimi rokami. Ob koncu leta 1915 je Britancem vendarle uspelo dohiteti Nemce. Še več, ob koncu leta so začeli šolati prve ostrostrelske inštruktorje; potem ko so uspešno opravili izpit, so odšli k svojim enotam na bojišče in tam urili ostrostrelske oddelke. Najprej so inštruktorje urili le v streljanju, kmalu pa so prešli tudi na izobraževanje v taktiki, branju zemljevidov, merjenju razdalje, pridobivanju fizične kondicije in ostrostrelski balistiki. Poveljnik Hesketh Prichard je zapisal: »Prvo, kar smo morali storiti, ko smo se na novo organizirali, je bila eliminacija nemških ostrostrelcev.« Ko so ugotovili, kje je sovražni strelec, so mu nastavili vabo, da so ga zvabili iz kritja, in potem bum! Medtem ko so Britanci izboljševali ostrostrelsko znanje, so Nemci postajali previdnejši in so se začeli zatekati k iznajdljivejšim metodam. Vodilni na področju kamuflaže so bili Francozi. Že leta 1915 so masovno proizvajali glave lutk iz papirnate kaše. Po obisku tovarne v Amiensu so se nad njimi navdušili tudi Britanci. Taktika varanja sovražnika z lutko je potekala tako, da so na zadeti lutki natančno preučili višino in smer izstrelka, nato pa na iste »koordinate« usmerili periskop. Če so bili podatki odčitani pravilno, je ostrostrelec v periskopu ugledal izvir krogle – nasprotnika. Britanci so v nekem poskusu na ta način razkrinkali 67 od 71 sovražnih ostrostrelcev. V tem času so ostrostrelci začeli delati v paru: strelec s puško in spremljevalec z daljnogledom. Takšno sodelovanje je imelo veliko prednosti. Neprestano gledanje skozi strelni daljnogled je zelo utrujajoče za oči, zato začne po dvajsetih do tridesetih minutah vid slabeti. Dva vojaka, ki si izmenjujeta naloge, pa sta lahko učinkovito opazovala nasprotnika dlje. Oddaljenost ostrostrelca od žrtve je bila odvisna od terena, nacionalnega pristopa in individualnega faktorja. Ker so bili jarki zelo blizu, so bile običajne dolžine med sto in dvesto metrov, toda tarče so bile majhne, nič večje od petih centimetrov: