Tako pač je s tolminskimi matafiri. Toda pozor, če jih napišete z veliko, torej Matafiri, ni enako, kot če jih napišete z malo, torej matafiri. Matafiri z veliko so spoštovani glasbeni ansambel, tak, ki vadi samo dvakrat ali trikrat na leto, ki tolikokrat ali še manjkrat javno muzicira in ima sposobnosti, da ohrani pomen kultne glasbene skupine deset let in še čez. Matafiri z veliko so tudi tisti muzikantje, ki v tolminsko deželico prikličejo pusta. Letos so jim organizatorji pustnih prireditev odmerili najbolj imeniten prostor, kar ga je pod tolminskim soncem, in sicer v tolminski plesni dvorani. Na plakatih z vabili na jubilejni koncert ob desetletnici Matafiri-jev je veliko nevednih Tolmincev zvedelo, da mesto svojo plesno dvorano sploh ima. V Gradu, ki je tista stavba, ki je bila nekoč dom JLA in za časa katere se je res veliko plesalo. Zdaj pa skoraj nič več in tudi stavba ni več tisto, kar je bila, sedež »družbene (prehrane)« in kasneje kovačnica idej za Cvitkovičev kruh in mleko, ki se na koncu zgodbe valja pod vegastimi mizami Taverne Hamurabi. Zdaj del stavbe razpada, na delu njene strehe pa že poganjajo drevesa. Tolminci, ki spoštujejo njeno slavno preteklost, se sprašujejo, le kdo bi utegnil biti nemarni lastnik razpadajočega dela nekdanjega doma JLA. Mi odgovarjamo, da sta to trgovec Alpkomerc in gradbinec Gradbenik. No ja, še ko Tolminca povabijo na ples, se lahko zgodi to, kar se je plesnemu koncertu Matafiri-jev. Njegov čas je bil skopuško na tenko odmerjen. Ob enih (ponoči sicer) je moralo biti vsega nepreklicno konec. Čeprav se je pravi »žur« matafiri-jev, ki ljubijo temo, takrat šele začel. Po matafirsko (z malo) pač.