»Pri nekaterih grobiščih, kjer je deset ali petnajst ljudi, lahko tudi rečeš, naj ležijo,« je rekel Ferenc, ki iz leta v leto pedantno riše zemljevid povojnih grobišč. »Seveda tega ne smeš reči, ampak razumeš, zakaj se lahko pozabijo. Pri 15.000 je treba z znanstvenega stališča ugotoviti, kaj je tam, s civilizacijskega pa nekaj narediti. Tudi če niso naši, so na naših tleh.«Izražal je držo zgodovinarja, ki ima o svojem predmetu decidirane ideje tudi tam, kjer je najbolj neprijeten. Šel sem na sever pogledat, kako je mogoče razumeti odnos moderne Slovenije do svoje zgodovine. Na pol poti sem se ustavil v kraju, ki že z imenom deluje pomembno in je v središču te zgodbe. Tam sem bil šele presenečen. Z avtoceste sem zavil na stransko cesto in potem po zavitih poteh brez jasnih oznak sledil tovornjaku komunale do žičnate ograje. Na desni je bilo odlagališče za nenevarne odpadke, kakor je pisalo na tabli. Za njim, nekoliko presenetljivo, zelena mreža igrišča za golf. Na griču na levi je bilo videti roko rumenega bagra, ki je razkopaval smeti. Za ograjo je bil spominski park, ob vhodu marmornata kapela s križem. V špranjah med kamnitimi ploščami je rasel plevel. Soliden močan plevel, ki se ga mesece nihče ni dotaknil. Trava je bila nepokošena kot gorski pašnik in je dosegla leseno brv, ki pelje do spomenika. Pod polkrožnim lokom je ležal bel kamnit sarkofag, pod katerim je ležalo nekaj ptičjih peres. Ujeda je tja prinesla plen in ga v miru pojedla. Od desetih električnih sveč ob njem so brlele še tri. Levo in desno zevata bakrena okvira vrat. Oboje vrat je nekdo previdno snel s tečajev in odnesel. Ena jeklena vrv zaščitne ograje je popustila in je ležala na tleh, tam, kjer je padla. Družbo so ji delale vrvi, ki so jih na tleh pustili od zadnje proslave. Sredi belega dne so visoko nad sarkofagom svetili reflektorji. Zdelo se je, da od zadnjega prvega novembra sem ni stopila človeška noga. Zanemarjena najbolj monumentalna spomenikaTeharje, 20. avgust 2007. V Egiptu sem videl pet tisoč let stare spomenike mrtvim, ki so bili bolje ohranjeni in bistveno manj zapuščeni. Osrednji spomenik taborišča, kamor so leta 1945 prepeljali ujete domobrance in njihove družine, ni ravno opustošen, je pa popolnoma zanemarjen. Po veliki proslavi se ga ni dotaknil nihče. Ob sporih, ki so običajni ob zgodovinskih dogodkih, bi sklepal, da so komunisti res še vedno na oblasti, vendar se partizanskemu spomeniku na Trgu republike v Ljubljani ne godi nič bolje. Tudi tam je med granitnimi kockami pognala trava, marmornate stopnice so se sesedle, na nekaterih mestih počile in odlomile, sveč ali cvetja pa tja že dolgo ni postavil nihče. Tudi listja ni pometel.Ni videti, da bi bili povojni dogodki ali tudi sama druga svetovna vojna tako strašno pomembna stvar. Prav nasprotno. Teharje so nekoliko od rok in skrite med mestno deponijo, odlagališčem celjske cinkarne in rep igrišča za golf. Tja je res težko zaiti. Trg republike pa je veliko parkirišče ob parlamentu sredi Ljubljane. Na njem je bilo pred dvema mesecema praznovanje dneva državnosti. Da je z razumevanjem zgodovine v Sloveniji veliko težav, je očitno. Vendar zanemarjenost dveh najbolj monumentalnih spomenikov vojni kaže, da so problemi s percepcijo sedanjosti. »Desnica je mrtve porabila, da je prišla na oblast, zdaj pa ravna tako kot vse druge vlade,« je v Ljubljani z nemalo slabe volje rekla Spomenka Hribar. »To je del naše zgodovine. Jaz z domobranci nimam nič, pa vendar spada domobranstvo v mojo zgodovino. Ni mi vseeno, kako je do tega prišlo, kaj počno danes, ker lahko jutri spet pride do česa. In to je tudi vse. To je zavezujoče. To je dovolj. In Tezno. Človeško te mora prizadeti to, da so petnajst tisoč ljudi zvezali, slekli, pobili, zagrebli in zmetali v jarek. Do tega ne moreš biti ravnodušen. Tako kot mora vsakega prizadeti to, kar so delali domobranci.«Sredi avgusta odkritje še enega velikega grobišča v bližini velikega mesta deluje kot nelagodno presenečenje. Peter Vodopivec, ki je lani v eni knjigi izdal zgodovino zadnjih dvesto let Slovenije, me je opozoril, da je nelagodje neposreden proizvod tega, kako se je družba lotila razumevanja same sebe. »Tukaj gre za dve stvari. Eno je vprašanje notranjih spopadov v obdobju druge svetovne vojne. Drug problem je množično pobijanje po vojni. Katerikoli režim bi se poskusil osvoboditi politizacije, bi moral vse te ljudi normalno pokopati, postaviti spomenike in reči: tega nikoli več. To je strašna tragedija, ki je bila posledica ideološke polarizacije, politične nestrpnosti v kontekstu velike vojne, in to se ne sme nikoli več vrniti. Treba jih je pietetno pokopati in jim vrniti imena. Da tega nismo naredili, se mi zdi neverjetno.«To že več kot dvajset let niso velike skrivnosti. Minilo je že toliko časa, da ima tudi razkrivanje zgodovine svojo zgodovino. In ta je zapletena tako kot njen objekt. Spomenka Hribar, ki je to škatlo odprla, tudi potem, ko se je njen projekt sprave končal v novih sporih, nima nobenih pomislekov, s čim ima opraviti in od kod nelagodje. »Dejstvo je, da je bil ta del zgodovine namenoma prikrit. To je bil tabu. Kaj je tabu? Tabu je družbena politična prepoved se s tem ukvarjati. Prejšnji režim je na tem prikritem dejstvu počival. Ko je bilo razkrito, da se je to zgodilo, je njegova legitimnost padla. Revolucija ni bila več čista. Dokler je bila na javni sceni revolucija čista, je to pomenilo, da volitve niso potrebne. Ko je postala človeška zadeva, umazana z zločinom, se je začela od spodaj rušiti v temeljih.« Zaporedne jugoslovanske vlade, ki so od leta 1945 podobo zgodovine prikrajale čistosti revolucije, so imele interes, da se prvo polovico leta 1945 zapiše kot tabu in obravnava skrajno občutljivo z vso močjo cenzure. Zadnjih petnajst let tabujev ni več. Ampak v javnosti so ta vprašanja odprta že skoraj trideset let. Zaporedne demokratične vlade ne znajo skleniti tega obdobja. Ker ga občasno uporabljajo za politično igro, bi bil logičen sklep, da je to njihovo delo. Razbijanje tabujevFranci Zavrl lahko vzame rušenje režima v osemdesetih letih prejšnjega stoletja mirnega srca kot svoje podjetje. Bil je prvi, ki je na Mladino prinesel nekaj snopičev slovenskega emigrantskega tiska, v katerih je pisalo o povojnih pobojih, in rekel, da bi bilo to treba objaviti. Kot urednik tednika Mladina je skoraj desetletje objavljal članke, ki so pritiskali na travmatične točke družbe. »Agenda ni bila politična,« je rekel v kavarni v Ljubljani, kjer se je zdelo razpravljati o sodobni zgodovini nekoliko v kontrastu z okolico. »Razbijali smo tabuje in hoteli svobodo govora.« V tem kontekstu so po civilnem služenju vojaškega roka, ekonomiji, ideologiji, policiji in vojski prišli na vrsto emigranti in povojna zgodovina. »Cirila Žebota smo začeli objavljati leta 1985 in nadaljevali 1986. Od občih medijev smo bili prvi.« Z ustaši in njihovo usodo se je v Jugoslaviji Mladina ukvarjala sploh prva in dolgo časa edina. Pa ne zato, ker bi tam kdo verjel, da so oni bili dobri, kdo drug pa slab. Prestolonaslednik Aleksander Karađorđević, povojni emigranti iz Nemčije, Kanade, Avstralije, Ljerko Urbančič, Pliberk… »Mi smo kot novinarji pisali o domobrancih, o tem, koliko so jih pobili, in delali intervjuje s tistimi, ki so zlezli iz luknje,« Zavrl z veseljem brani svojo dokumentirano uredniško prakso. »Danes se o tem piše z drugimi motivi, z namenom interpretacije zgodovine, postavljanja dogodkov v političen prostor. Naš posel je bil žurnalističen. Dokumentacija. Pisalo se je veliko. Nova revija si je prisvojila primat nad celoto demokratizacije, v resnici pa smo na Mladini odpirali vse ključne teme. Nismo pa nikomur pustili, da nas politično izrabi.«Težave so bile z republiškim tožilcem, sodnijo in policijo. Kaj je pod odejo popolne družbe skrito, pa so brali vsi. Oficirji so brali članke o JLA, partizani, domobranci in generacije brez teh predznakov tudi. Skoraj se je zdelo, da okoli teh stvari velja konsenz. Zavrl lakonično ugotavlja, da danes ni več konsenza niti o tem, kako praznovati dvajseto obletnico Odbora za človekove pravice. »S pojavom politike se je odnos spremenil. Meni osebno se je prelomilo ob odzivu javnosti, ko je Mladina izdala Črne bukve. Črne bukve smo izdali zato, da javnosti povemo, kako je treba vse napisati. Potem smo videli, da je to postal molitvenik, brevir ali vera enega dela javnosti. Takrat sem doumel, da so se časi spremenili. To je bilo že okoli leta 1989. Takrat sem videl, da ta produkt ne sodi več k nam.«