Pritisnila sem gumb na telefonu in ga spet izpustila, pripravljena, da zavrtim Carolinino službeno številko, le da sem nenadoma postala plašna, kot da bi bila med nama vrzel, ki bi jo morala premagati. Zdaj je bil četrtek, jaz pa bi jo morala poklicati v nedeljo zvečer, to mi je bilo nenadoma jasno. Rose bi poklicala v soboto popoldan, poskušala, dokler ne bi prišla domov, Caroline pa sem pustila na cedilu, na Caroline sem komajda pomislila v prizadevanju okoli očka in Rose in, če sem odkrita, mislih na Jessa Clarka. Res je bilo, da s Caroline nisva imeli tesnega, klepetavega odnosa. Njeni obiski doma vsak tretji konec tedna, ko je bila pri očku in mu kuhala, so bili v glavnem edini čas, ko sem govorila z njo. Kot prvo smo bili podeželani celo leta 1979 bolj nezaupljivi glede medkrajevnij klicev in nismo imeli navade, da bi veliko govorili po telefonu - od 1973. leta smo imeli dvojčka, tako da je bilo razglabljanje o osebnih stvareh po telefonu še vedno tvegano. Kot drugo pa sva z Rose že tako dolgo imeli navado, da sva se posvetovali o očku in Caroline, da se mi je zdelo malenkost nenavadno, celo strašljivo, da bi se posvetovala z njo. Kot da bi bila radovedna. Kot da bi se vmešavala. Kot da bi spraševala po nečem, čeprav nisem vedela, po čem. Pa še v njeni pisarni niso marali zasebnih klicev. Telefone so nadzirali, ker so strankam zaračunavali konzultacije po telefonu. Gumb na telefonu sem še enkrat potisnila dol, potem pa odložila slušalko na vilice. Nedelja bo moj rok. Če se ne bo oglasila do nedelje, jo bom res poklicala.