Oče, danes gospod pri 77 letih, ga je zaznamoval z dvema močnima potezama – po njegovi strani ima Oto prednike sintskega rodu in zaradi njega je v otroštvu od blizu okušal glasbeno življenje. Pestner starejši je imel namreč svoj ansambel, v katerem je igral kromatično harmoniko, njegov občutek za glasbo pa se je po dednem zapisu prenesel na sina. To, da ima mali Oto odličen posluh, je bilo vidno kot črke pod lupo – torej izrazito! Pel je v šolskem pevskem zboru, po vzoru Italijana in Katalonca, ki so jima takrat na evropskem glasbenem odru rekli čudežna dečka, pa je leta 1968 svoj glas ponudil širši množici in pri dvanajstih posnel prvo ploščo z naslovom Najrajši sem pri očku. Prvim otroškim posnetkom je med guljenjem klopi na I. osnovni šoli Celje sledil debitantski nastop na Mladinski popevki v Ljubljani, na kateri je 14-letni Štajerec odnesel zmago, leto za tem pa je na Mladinski popevki prejel povabilo za nastop na pompozni Slovenski popevki. To je bilo 'vau', še posebej za mulca pri teh letih. Na danes že legendarnem traku je dobil skladbo, zraven pa še note in ukaz, da se mora pesem naučiti po hitrem postopku, saj je moral čez dva tedna – bilo je aprila 1971 – že v studio. Na julijski popevki je kot najmlajši in povsem neznan obraz dal vetra vsem, tudi starim mačkom, in pri 15 letih zmagal s pesmijo Trideset let. O najstniku črnih las in temne polti se je začelo govoriti več in večkrat. Zvezda je bila rojena.