Trgatev bo pri očku, ki ima blizu doma (Brestanica, op. p.) zidanico in parcelo s tisoč trtami, kapljica, ki se že več let iztiska iz Žarnovega grozdja, pa se imenuje cviček. Ta zaščitni znak Dolenjske je voditeljičino najljubše vino, da ga lahko čez leto zmerno 'cuka' po kozarčkih (mimogrede, pravi, da ga ne nese veliko in da se jo da poceni napiti), pa mora prej garati v vinogradu. Garati? Seveda. »Ljudje si trgatev predstavljajo veliko bolj romantično, kot je; mislijo, da je to samo žur, ampak še zdaleč ni. Je tudi 'ful' delo in garanje.« Da jim ne poide energija za spopad z grozdi, so vsi delavci, vključno z Bernardo, tisti dan dobro podprti, celo tako dobro, da je na koncu vse skupaj že kot mini ohcet, kjer je vsega v izobilju. Pripravljajo se okusne dobrote, pri čemer pa najstarejša hči v družini Žarn, za katero vsi sorodniki vedo, da ne briljira v kuhinji, nima prstov vmes. Njo raje 'ponucajo' za fizično delo med trtami, pred štedilnik pa postavijo njeno mamo in teto, ki na mizo vedno prineseta tudi kaj domače prekajenega, svinjskega. »Šunko in podobno imam zelo rada, čeprav ne rečem, da potem, ko se 'napokam' s tako močno hrano, nimam slabe vesti, haha …« Za dobro vzdušje ob zidanici s frajtonar'co poskrbi stric Blaž, ko sta bila še živa Bernardin dedek in babica, pa se je v vinogradu vedno pelo. »In iz tega je potem nastal hec, da je treba med trganjem obvezno peti in žvižgati, da ljudje ne pojedo vsega grozdja.«