Peta slika: Z Janom sva bila pri Sonji v Izoli, njegov zajtrk in moje kosilo, in se ob kakšnih treh vrnila v Strunjan. Lenobno sva se odvlekla v zgornje nadstropje, ko je Jan nenadoma sedel za klavir in začel igrati. In peti. Obsedel sem tam, na fotelju, in me je pesem, še nikoli objavljena, tudi zaradi čustvenega stanja, v katerem sem bil, spravila v solze. Jan je igral, jaz sem jokal, bil je to izjemno intimen trenutek dveh sicer povsem nad ženskimi čari navdušenih prijateljev. »Ravnokar si mi dal največji poklon v življenju,« je dejal Jan in se počil na usnjeno zofo levo od mene. »Pred kratkim sem bil pri bioenergetiku Dumančiču v Kranjski Gori in mi je dejal, da so srečni in zdravi le ljudje, ki še lahko jokajo.«