Nekateri niti ne vedo, da je kdo na Koroškem, še zlasti zaradi posledic krute tranzicije, lahko tudi reven. Drugi so prepričani, da v Sloveniji, ki naj bi bila čez deset let med najrazvitejšimi v EU (spet predvolilna), ni revnih. Tretji so zazrti v svoje nove tovarne in bančne račune in niti ne opazijo, da je pohlevno koroško ljudstvo lahko tudi v gmotni stiski. Četrti se ukvarjajo z vodenjem občin, drugi spet z javnimi zavodi, ali šolami. Ljudje, ki so vsak dan skupaj, v istih krajih, v istih tovarnah, v istih šolah, v istih ulicah, le redko opazijo, da je kdo reven, da svojim ne more zagotoviti dostojnega bivanja, šolanja, sebi nobenega priboljška, da ostaja dolžan za stanovanje itd. Zaradi zloma železarstva na Ravnah, zaradi konca rudarjenja v Mežici, zaradi krize v gozdarstvu in lesarstvu, ker je padla tekstilna industrija, je na Koroškem zagotovo vsaj 10.000 ljudi, ki živijo na robu družbe, in so po svoje zbrisani tudi iz prihodnosti.