V Ljubljani so prejšnjo soboto resnični ljudje iz vse Evrope demonstrirali zaradi nevarnosti, ki jo deregulacija evropskega kapitalizma predstavlja za socialno državo na vsej celini. To je vse, kar bo mesto dobilo od slovenskega predsedovanja Evropski uniji. Vse uradne ceremonije potekajo v obzidanem gradu pri Kranju, dostop do njih pa je bolj zavarovan kot meja med Izraelom in Gazo. Edino, kar je prišlo na ulice prestolnice Evrope, so delavske demonstracije. V igri so resne reči. Pravično plačilo za pošteno opravljeno delo, socialno zavarovanje, pokojninski sistemi, ideja enakih možnosti za vse pri šolanju in v nekaterih najbolj razvitih delih celine vprašanje preživetja. Vstop delavstva na ulice pa je bil pohleven, namesto posebnih enot ga je urejala prometna policija. Pobožno upanje, ki ga je izrazil upokojeni diplomat Peter Toš, da bomo poleg Kongresnega trga, Ceste dveh cesarjev in gostilne Pri ruskem carju dobili še Trg evropskih sindikatov, je hitro splahnelo. Lepe simbolične obeležitve problemov ne dobijo spomenikov. Demonstracije brez pretepa s policijo ne dobijo statusa protestov. Še dobro, da niso šli po Zaloški cesti. Vse, kar nam ostane, je olimpijska bakla. Zanimiv fenomen.