Jezika rastlin sem se začel učiti hladnokrvno in zbrano. Čas mi ni pomenil nič. Vseeno mi je bilo, kdaj se ga bom naučil, kajti dan za dnem je v mojem srcu rasla fanatična vera v uspeh. Lahko bi mi na teme vrgli atomsko bombo, pa ne bi trznil z obrvmi. Običajni ljudje vedo, da rastline komunicirajo z okoljem. Dostikrat so mi tajnice v službi, ko sem jih pohvalil, da njihove lončnice lepo uspevajo, odvrnile: »To je zato, ker se pogovarjamo z njimi.« A njihovo mnenje je bilo navrženo mimogrede, površno, kot nepremišljena fraza. V resnici se jim ni ljubilo posvetiti se jeziku rastlin. Rastline so od nas silno različne, zato je precej teže prodreti v skrivnost njihove govorice kot, denimo, v skrivnost aramejščine. Razlogov je veliko. Bistveno pa je tole. Rastline so dinamične le pred rojstvom, ko se zasidrajo v zemlji, postanejo slične Budam: v lotosovi drži vztrajajo, vsem spremembam navkljub, na tistem mestu, ki so jim ga izbrali vetrovi, sončne pege, tektonski premiki tal, kroženje vode: usoda kot najgloblji ritem narave. Ljudje smo, nasprotno, bitja nenehne dinamike: pri nobeni stvari in na nobenem mestu ne zmoremo zdržati in se mu posvetiti. Še celo pri lastni misli in čutu ne! Večni Ahasverji smo, še tako skrbno sešita obutev nam ne služi leto in dan. Naš jezik je kar naprej obrabljen in pošvedran! Rastlinski pa ne! Je jezik, ki se »dograjuje« v višino, jezik, ki odbija čas, kot vosek odbija vodo. Da bi ga razumel, sem moral postati podoben rastlinam, v duši sem se začel istovetiti z narciso in strelušo, z dristavcem in uvularijo, z voščeno lilijo in rdečim kačnikom. Opazil sem, da med različnimi vrstami rož, ne glede na to, ali so eno ali dvokaličnice, obstajajo zanemarljive govorne razlike. Dialektalne, bi smel reči. Kajti jezik rož je esencialen, je razvitost, razraslost resnice same. Ta pa se ne spreminja! Ni nič človeškega! In potem je težava v tem, da je presnova rastlin, mislim na fotosintezo, nasprotna človeškemu požiralsko prežvekovalskemu grizljanju sveta. Ne gre le ljubezen skozi želodec, ampak tudi go-vorica. In tako naprej, še in še. Če hočeš govoriti kot hrast. moraš postati hrast, na kratko in zapik! Počasi počasi sem pričel razvozlavati pomene rahlih svetlobnih sprememb na listih, komaj opaznih tresljajev celičnih mrenic na površini rož, doumel sem simbolni pomen trenutnih toniranj rastlinskih delov, ki so bila posledica komuniciranja rož z menoj, posledica hipoma sproščene biološke plazme in ionizacije zraka v dotiku z govorečimi cvetlicami. Čista realnost, nič astralnega! Kakšna rastlinska avra neki! Kirlianski efekt je dobil povsem novo razsežnost. In Lichtenbergove številke prav tako: izkazalo se je, da so te številke v resnici besede, besede kompleksnega, čudežnega jezika. Bil sem omamljen, kot fantom sem se opotekal skoz metež rastlinskih go-voric, ves iz sebe in prevzet, izgubljen madež med pretakajočimi se barvnimi lisami povsem duhovnega Logosa. Imel sem občutek, da sem se pogreznil v eno od platen Vasilija Kandinskega.