A morda je glavni problem drugje: premalo točilnih postaj, po domače črpalk. Slovenija je bila vrsto let ena redkih držav, ki ni imela niti ene črpalke na zemeljski plin. Bila je kot otok med Madžarsko, Hrvaško, Italijo in Avstrijo. Potem se je nekaj premaknilo (beri: Evropa je reagirala) in v zadnjih letih je Petrol pospešil postavitev točilnih avtomatov za utekočinjen naftni plin LPG (avtoplin) na svojih petih črpalkah in še na nekaterih drugih točkah (v glavnem v sklopu plinarn). To je v resnici tako kot nič. Če ni točilnih mest, ni kupcev. Če ni kupcev, se točilna mesta ne izplačajo. Pa smo tam! Naši politiki se vedejo, kot da ta tema ne obstaja. Očitno potrebujejo (plinsko) razsvetljavo v svojih kabinetih. Edina izjema je predsedniški kandidat dr. Türk, ki ne samo da vozi avto v kombinaciji plinski z električnim pogonom, ampak je v svoji predvolilni kampanji ta problem vsaj načel. Tudi naša javna uprava se vede podobno, kot da ne ve nič. Da bi lahko s tem državljanom prihranili obilo denarja, vsekakor ne razmišlja. In koliko ljudi bi lažje dihalo in koliko dreves bi bolje raslo, če bi se mestni promet preusmeril recimo na plin (kot v Evropi) – nikogar ne zanima. In za nameček: naša država raje že nekaj let plačuje penale EU iz našega (davkoplačevalskega) denarja, kot da bi širila mrežo plinskih postaj (pa smo to dolžni storiti!!). S samo enajstimi postajami v tem trenutku smo na repu Evrope – za primerjavo: v Italiji je 12.000 postaj (na Hrvaškem več kot 1.000 postaj).