Direktor direktorata naj bi bil torej najvišji državni uradnik, ki vodi delo določenega področja na ministrstvu in s strokovnim pristopom preprečuje udejanjanje premalo domišljenih, predvsem politično motiviranih rešitev. Nedvomno vse lepo in prav, a kaj ko se veliko dobrih namenov izpridi v praksi. Že pri postopkih imenovanja članov uradniškega sveta, ki naj bi presojal o primernosti kandidatov za direktorje na osnovi strokovnih referenc in jih predlagal ministru v imenovanje, je bilo kar precej političnega lobiranja. Ministru tudi ni potrebno dosledno upoštevati predloga uradniškega sveta in je med kandidati lahko izbral tistega, ki mu je najbolj ustrezal glede na politično in nazorsko opredelitev, tako so bili v večini primerov (kar je razumljivo) tudi imenovani direktorji.