Z okoljem ima Plesnik pač srečo, stoji namreč na samem repu Logarske doline, tam, kjer se v nebo pnejo že kar pretirano slikoviti robovi Savinjskih alp in kjer že skoro vsaka staja nosi lično izdelan, iz lesa izžagani napis "staja". Globoki pogled, iz obedovalnice ali bazena, je torej zagotovljen, in ga tudi ne kazi kaka holcarska oprema sicer karseda idiličnega hotela, saj so v Plesniku tako pogoste, vložena sredstva razglašajoče ekstravagance prirezane na znosno mero in bi se v naravnem lesu jedilnice, če ne bi iz zvočnikov tulili Julio in drugi prestopniki, dalo preživeti več od ene same večerje. Plesnik, takole na prvi pogled in po telefonu, tudi vabi s scenosledom krajevnih specialitet, vsaka druga postavka v lično izdelanem jedilnem listu nosi pridevnik savinjski, solčavska ali logarski, vendar je ljubi nam vtis skazila praksa. So salame od soseda? Seveda. Vendar pa je kar nekaj teh sosedov v najbolj težavni fazi zaljubljenosti in bi bilo, z izjemo prelepega savinjskega želodca, slanine in solčavskega sira, salamo, goveji jezik in predvsem dimljeno savinjsko (ergo: iz ribogojnice nizdol Savinje) postrv priporočiti le sol pogrešajočim jezikom. Zatreskani pa niso le sosedi, temveč tudi kuhar, ki je presolil tudi sicer močno govejo in odnehal šele pri gobovi, z jurčki bogati juhi. Čast specialitet so, če smo pošteni, izmed vseh ponujenih zmogli ubraniti le Plesnikovi, s po slanini vonjajočim mesom nadevani žlikrofi, preko katerih je kot ata na mamo legla žlica domačih ocvirkov, godili so tudi savinjski (?) rezanci po lovsko, z gobami in domačo šunko v vinski omaki, medtem ko v res lahnih, zapečenih sirovih štrukljih z zelišči naš detektor ni izvohal drugega zelišča od peteršilja. Toča nepotrebnih pridevnikov pa nam je dokončno zagrenila glavno jed. Postrvi po savinjsko? Na žaru, s krompirjem in tržaško omako. Svinjska ribica po oglarsko? Z gobovo omako. Medaljoni na način šefa kuhinje? Z, zaporedoma, solčavskim sirom, gobami in paradižnikom. Upajoč na razodetje smo naročili svinjsko ribico z jogurtovo omako in jo dobili, seveda, v gobovi omaki z žlico jogurta, zato pa se je v pomanjkanju domišljije naročeni biftek z gorčičnimi semeni izkazal z odliko. Lepo je, da Plesnik gostom scopra kak, med navalom tiramisujev pozabljeni šmorn, hopla, cesarski praženec z borovničevim prelivom, vendar njegovi kuhinji, v ostrem nasprotju s tiskovinami, manjka posebnosti, ki bi dale luči izbornemu priboru in steklenini in zaradi katerih bi občutil, da si res v Logarski dolini in ne na Gorenjskem ali Dolenjskem. Ali pa se bodo njegove hvalevredne ambicije ustavile pri dolgočasnem sporedu slovenske šnicel transverzale?