Boštjan se je enkrat že znašel v knjigi izbranih Konzumov in imel na vratih kuhinje nalepljeno povečavo tistega zadovoljnega možiclja z dna strani, a kaj ko je bil ata Ilovar, katerega je lakota pogosto zalotila blizu Škofje Loke, kar nekajkrat zaporedoma hudo razočaran. Pred pol leta pa so do čelništva Konzumovih jedcev pridišale spodbudne vesti, napočil je tudi čas kolin, med katerim bi se morale najbolj izkazati oštarije Boštjanovega kova, in ob treh popoldan je Ilovarjev kvintet že zeksal po petardo izbornega luštrekovega dramila na zadnjih sončnih žarkih pred prenovljeno domačijo, ravno prav nad meglo v dolini. Boštjan se je, potem ko je prenovil kuhinjo, s svetlo novokomponirano jedilnico razmahnil čez nekdanji vrt, v prizidku in stari, nižji notranjosti pa gosti družbe in obletnice in mu, poleg že tradicionalnih harmonikarjev, pride zabavat goste tudi model kalibra tisti večer nastopajočega Dannyja, katerega smo Ilovarjevi zalotili v mnogo bolj razpuščeni inačici v neki vipavski osmici. Z razmahom se pri Boštjanu še uspešno spopada trop korektnih natakarjev, tako da je bilo dognati le, ali je tudi kuhinja kos novim kapacitetam. Ilovarjevemu kvintetu je tako na mah pokadil pod nos lepo zapečen kruh, le malo zatem pa je zasedel pol mize na režnju drevesnega debla posajeni narezek za dve osebi, ki se je odlikoval z zaseko in v njej odležano klobaso, še ugajal zaradi domače budjole in salame, a čisto zatajil s pršutom in panceto. Boštjan ni prepričal o rodovitnosti gobarskih terenov z nekam vodeno gobovo juho, zato pa so v solidni goveji plavali ročno sekljani rezanci in je česnova, križ in pokora večine gostiln domovine, še premogla kaj okusa in svežine. Potem se je Ilovarjevim zahotelo toplih predjedi, a sporazumno z natakarjem smo dognali, da je vse, kar smo si zaželeli, tako ali vsebovano v prilogah k glavni jedi. Kakšni glavni jedi? Drvarskih dimenzij, prej naročene, hrustljavo zapečene telečje krače za dva do tri drvarja in izbora okusnih kolin loškega mesarja Štajnbirta. Boštjan k temu, da ponudi sočno svinjsko pečenko, kljub kvantiteti redko udari mimo s prikuhami, med drugim ponudi sveže dušeno korenje, izvrstno kislo repo in lepo očebuljen restan krompir, njegovi mesni žlikrofi pa bi se morda nekoč lahko merili tudi s Škrubijevimi. Kvintetu se je na koncu smejalo tudi zaradi kaj fletnega Mavričevega caberneta sauvignona, vrh vsega pa so kot ata na mamo sedli vsaj sveže ocvrt, niti malo masten bob, jabolčni mousse in orehovi štruklji, če se je že fižolova torta izkazala za bolj plastično zadevo. Uspešno. Bo tokrat veljalo dlje od prvič?