Ste na začetku začeli pisati z namenom, da nekaj poveste »svetu«? Kje pa! Mislim, da zelo malo pisateljev, vsaj tistih, ki jih poznam, začne s tem, »kaj naj bi povedal svetu …« Tako začenjajo politiki. Tisto, kar zanima pisatelja je, kako priti do konca knjige. Ponavadi niti ne vem, o čem bo govorila. Ponavadi ne vem, o čem govori tudi, ko pridem do konca. Potem jo urejaš, oblikuješ tisto, o čemer naj bi bila. Toda med samim pisanjem si v službi estetike, ne politike. Ne pišeš vendar zato, da bi svetu posredoval tvojo izjavo, to bi bilo strašno pretenciozno, pišeš jo, da bi nekaj napravil estetsko zanimivo. Seveda elementi politike in morale prehajajo v samo zgodbo, toda pisatelj je v prvi vrsti v službi estetike, ne politike. Zanima nas nekaj, kar sugerira vprašanja, nekaj kar ima strukturo, kar je dvoumno, kar je napisano na zanimiv način. Lahko bi rekli, da je to politika na zelo individualni ravni. Ko v knjižnici vzameš v roke knjigo in jo potem prebereš, je to zelo intimna izkušnja – eden na enega. Če pišeš z namenom, “da bi nekaj želel povedati svetu”, je to javna stvar. Nekateri pisatelji seveda to počnejo, toda to niso pisatelji, ki bi jih občudovala in uživala v branju. Rada imam intimnost estetike, od tam prihajam. Mar to pomeni, da vas komercialni uspeh knjige ne zanima? To je v prvi vrsti interes založnika, ne moj. Seveda malo zanima tudi mene, ker imam tudi sama družino. Toda to ni stvar estetike, ampak moje osebne skrbi. Ko gre za knjigo, je tvoja prva naloga, da narediš najboljšo knjigo, kot le moreš. In kar se potem zgodi z njo, se pač zgodi. Po težki depresiji, anksioznosti, samodestruktivnosti se na koncu z razodetjem glavne junakinje Joy Stone, pojavi svetloba na koncu hodnika. Olajšanje za bralca. Ste videli svetlobo? Navdušena sem, da ste videli svetlobo! Spadate med tiste pisatelje, ki trdijo, da že v začetku romana vidijo njegov konec? Ne, niti slučajno ne vidim konca romana. Dokler ga ne napišem. Zelo malo pisateljev, ki jih poznam, začne pisati roman že s koncem v mislih, sploh angleški pisatelji, ki niso mainstream. Večinoma govoriva o vaši knjigi, ki ste jo napisali pred enajstimi leti ... Kakšen odnos imate do nje zdaj, ko med obiskom v Sloveniji ponovno oživljate spomin nanjo. Ah, počutim se precej oddaljena od nje. Kar veliko stvari se je zgodilo od takrat, ko je izšla. Pravzaprav bi bilo čudno, če bi bila sama še vedno ista oseba, kot pred enajstimi leti, se vam ne zdi? Do knjige imam podoben občutek kot starši do otrok, ki se odselijo od doma in začnejo živeti samostojno življenje; in potem