France Bučar je menil, da je samopodoba vedno osebna zadeva, samopodoba Slovencev pa je abstrakcija; avtor take abstrakcije je vedno v nevarnosti, da svojo lastno podobo in zato tudi svoje predsodke posplošuje na vso družbo, o kateri daje sodbo. Slovenci smo v kulturno duhovnem pomenu Evropejci, samopodobo pa omejujemo na dokaj ozko področje, povezano s slovenstvom, z narodno pripadnostjo. Nova država nima politične elite, ki bi organsko zrasla vzporedno z njenim nastajanjem. Zato je brez tradicije, potrebnih izkušenj, še posebno obremenjena z dediščino pretekle ideološke razdeljenosti. Upravljati mora s prebivalstvom, ki ima do politike zaradi preteklih izkušenj večinoma negativen odnos. Zlasti od države pa je odvisno, kakšna bo usoda in možnosti posameznika za dosego njegovih lastnih ciljev. Vzvišenost in vladanje nad podrejenimi je v današnjih razmerah absurd, ne samo etično nesprejemljivo dejanje. Na koncu je poudaril, da je ravnanje politične elite ključnega pomena za spremembe in integracijo slovenske družbe v sodobne družbene in gospodarske tokove. Ugotovil je, da Slovenija nima ljudi, ki bi si upali svoje misli javno povedati brez strahu za svoj položaj. Prav tako ne bomo nikoli moderna nacija, če bodo vse odločitve temeljile na ideoloških temeljih, ne pa na racionalnih presojah.