Drug način ukvarjanja z zmešnjavo okvirov je, da protagonist loči med dvema identitetama antagonista, dejansko in tisto, ki je bila (in je morda še) realna za protagonista. Ko pride k sebi, se opraviči dejanski. Tako se je na primer nekdo spravil na tovariša, ker je videl, da se v njem zadržujejo zli duhovi, pozneje pa se mu je opravičil, češ da se je moral spraviti nadenj, če je hotel pregnati duhove, ter da mu je žal, ker je pri tem trpel. Predstavljamo si, da je komu težko sprejeti tako opravičilo, toda kaj dosti drugega mu ne preostane, če noče povsem pretrgati odnosov z njim ali ga poslati v bolnišnico. Seveda si je težko predstavljati skupno življenje s človekom, ki pogosto dela take ali druge interakcijske prekrške; o tem smo govorili v poglavju o gotovosti. Precej učinkovita taktika je stalen ali začasen umik iz situacije ali – narobe – izgon protagonista iz situacije. Slednje se seveda zgodi z institucionalizacijo, a ne nujno, drugi načini izgona iz situacije so socialni pritisk ali grožnja moči. Umik iz situacije se lahko izkaže za jalovega, če se protagonist odloči, da bo žrtev zasledoval ali celo zalezoval (stalking). V teh primerih, a tudi v drugih podobnih, je ustrezno poskrbeti za svojo varnost in tako zavarovati svoje situacijske gotovosti. Protizalezovalni programi svetujejo žrtvam zalezovanja več ukrepov, ki okrepijo njihovo varnost (npr. uporaba telefonov, kjer je mogoče videti številko klicalca, izogibanje rutinam, možnost alarma ob napadu ipd.). Umik iz tovrstnih situacij je pogosto težak. Žrtev projekcije čustev in »fiksne ideje« se pogosto ne umakne iz situacije, ker jo je strah pred še večjim nasiljem in dramo ali pa je pripravljena verjeti, da se bo situacija izboljšala, in upa, da se bo nadlegovalec spremenil. Če je žrtev usodno povezana z nadlegovalcem (npr. imata otroka), je umik še težji: »Mati je hotela enkrat vložiti postopek za razvezo, vendar tega zaradi otrok ni storila.« Dostikrat umik ni mogoča zaradi pomanjkanja sredstev (nima kam, je brez denarja, mora peš ipd.). Žrtvi brani umik včasih tudi bojazen pred reakcijami občinstva (del mreže lahko zameri odhod partnerja, občinstvo opazi samo burne reakcije žrtve, medtem ko dejanja storilca ostanejo prikrita). Umik upočasnijo tudi različni zapleti, ki bi lahko bili njegova posledica (npr. opravki s sodiščem, postopki na policiji, postopki glede starševske pravice itn.). Včasih pa žrtev izgubi orientacijo, njen občutek gotovosti in realnosti je ogrožen in človek ne več, kaj je res in kaj ne.