Potem ko je Hitler vdrl v Francijo, so morali Ernst, Nora in njun štiriletni sinček Heini pobegniti. V kraju La Cumbre v cordobski Sierri je dve leti živela sama z otrokom v pričakovanju vnovičnega snidenja s soprogom. Leta 1942 ga je dočakala, ko je bil iz vojne odpuščen zaradi bolezni (v Afriki se je bojeval na strani zaveznikov). Argentinske revije so navdušeno poročale o paru, ki se je končno spet združil (vendar sta se kmalu ločila; Nora se je preselila v Čile, mož je ostal v Argentini, bil je brez denarja in se je preživljal z delom na prijateljevi farmi). V Čilu je Nora sklenila prijateljstvo z Amalio Errazuriz Vergara, potomko čilske plemiške družine z dobrimi zvezami v krogih mednarodne aristokracije, in živela v njeni hiši. Amalia je prevzela tudi stroške šolanja mladega Heinija.