Tudi o tem, morda kar predvsem o tem, govorijo teoretični sestavki v tem bloku. Vseh skupaj, izvirnih in prevedenih, je blizu dvajset. Nekateri med njimi so kar precej zahtevni, drugi lahki kot katekizem, všeč mi je predvsem to, da prevladujejo eseji z izrazito osebno noto, kar izvira nemara iz duha preproščine, ki smo ga Zahodnjaki prejkone sprejeli iz Nove zaveze, Japonci pa se v tem pogledu lahko zgledujejo predvsem po enem izmed štirih klasikov, po Isi (Kobajaši Isa), ki je bil po življenjskem slogu pa tudi po duhu, ki veje iz njegovih haikujev, kar podoben kakemu svetniku. Morda celo krščanskemu, si pravim, saj sem se spomnil na Frančiška Asiškega. Nekateri izmed piscev so precej strokovni, ko da se jim zdi potrebno posnemati diskurz, ki je v naši, na znanosti utemeljeni kulturi pač najbolj cenjen, drugi se spet zatekajo v specifično vzhodnjaško oz. zenbudistično hermetičnost, nehote posnemajoč guruje, ki so do svojih učencev včasih precej bolj trdi, kot bi upal biti kak zahodnjaški profesor do svojih študentov. V tem pogledu se mi zdi Volaričev spis čisto v redu: v njem se avtor skrbno loteva vseh spornih vprašanj, na katera je naletel v literaturi o haikuju, po drugi pa je ves čas človeško preprost, razumljiv, predvsem pa pragmatičen. Vestno je povzel vse, kar je prebral o bistvu haikuja, pri tem pa se je kritično uprl nekaterim preveč dogmatičnim zahtevam japonske normativne poetike, ki za nas niso primerne. Kdor bo njegov spis pazljivo prebral, bo lahko v njem našel odgovor na marsikatero vprašanje; vendar se bojim, da takih entuziastov ne bo veliko.