Pisanje pisem in verbalni teror sta se razpasla tudi v mariborskem teatru, kjer so vsi na smrt skregani. Sredi ognja se je znašel Rudi Moge, predsednik gledališkega sveta, ki sta se ga poskušala rešiti dva člana istega sveta in še nekaj posameznikov, ki vlečejo niti iz ozadja in ki si nadvse želijo pomagati pri nastavljanju direktorjev. Poslovodnega, programskega, strokovnega ... In kakor po naključju imajo pri roki nekaj prijateljev in znancev, ki bi bili kot nalašč za te položaje. Vendar so si nato hitro premislili, saj jim je zadeva ušla iz rok. Nenadoma so ugotovili, da Moge niti ni tako slab in da bi bilo dobro, če kar ostane, še posebno ker se bo svetu tako in tako kmalu iztekel mandat. Kdaj se bo to zgodilo, žal nihče ne ve, saj so menda založili zapisnik s seje, na kateri je bil svet potrjen. Takole na oko naj bi se člani in predsednik poslovili novembra ali decembra. V teatru imajo seveda popolnoma prav, saj je veliko bolj prijetno delovati bolj po domače kot pa z vso tisto birokratsko navlako. Že mogoče, da so nekdaj za boeme veljali le igralci, v mariborskem gledališču je večini pri srcu bolj ležerno, domišljije polno umetniško delo. Zato so tudi letne bilance in zaključni računi še najbolj podobni kakšnemu vešče prirejenemu dramskemu delu s temu primernim zapletom in skrivnostnim koncem.