Lagune brez vpihovanja zraka so velike plitve lagune, ki služijo za biološko čiščenje odpadnih vod brez tehničnih naprav za vnos zraka. Kadar ne zgradimo usedalne lagune, jih istočasno uporabljamo tudi za izločanje usedlin. Tedaj moramo vtočno območje prve lagune ustrezno poglobiti in utrditi. Za presnavljanje potrebni kisik vstopa v vodno telo lagun na naravne načine (fizikalno, alge, veter itd.), kar je odvisno od klimatskih in meteoroloških pogojev; čistilni učinek je manjši v zimskem času zaradi nizkih temperatur in zmanjšanega vnosa kisika skozi zaledenelo in zasneženo površino lagun. Izkušnje kažejo, da je kakovost iztoka kljub temu v dovoljenih mejah. V slabših vremenskih okoliščinah tudi dodatno povečanje specifične površine lagun čiščenja bistveno ne izboljša. Pri lagunskih čistilnih napravah (na ločenih kanalizacijskih sistemih) s še posebno majhnim dotokom tujih vod se lahko zaradi intenzivnega izhlapevanja v sušnem poletnem času prekine pretok in odtok, v lagunah pa se poveča količina topnih, plavajočih in lebdečih snovi. Glavni kriterij dimenzioniranja lagun je njihova površinska obremenitev. Zgornji sloj lagune je običajno aeroben, vendar se lahko v območju vtoka ali na dnu globljih območij lagun občasno (predvsem ponoči) ustvarijo anaerobne cone. Zaradi tega se take lagune označujejo tudi kot »fakultativno anaerobne lagune«.