V zadnjih tednih sem opazil, da je okoli mene več vrst žensk. So neporočene, ki imajo več partnerjev pa nič otrok, in so neporočene, ki imajo cel kup otrok. So poročene, ki imajo poleg moža še druge partnerje in nič otrok. So poročene, ki imajo enega ali več otrok, so ločenke in vdove, bodisi z ali brez, in so zdrave samske ženske, ki si želijo otroka. Tega prej nisem vedel. Hočejo otroka, ne marajo pa moža. Iz takih ali drugačnih razlogov. Zelo zanimivo. Zakaj nekdo hoče, nekdo pa noče? Zakaj se nekdo poslužuje kontracepcije, nekdo pa moleduje za OBMP? Nekatere jokajo, ker so zanosile, in prosijo za splav, druge pa jokajo, ker ne morejo zanositi. Vse to je v končni fazi ena sama ljubezen. Čeprav je lahko krhka in minljiva. Naravna spolnost je bila nekoč v funkciji biološke reprodukcije, v civilizirani družbi pa se je osamosvojila, razbohotila, razvejala in specializirala. Spolnost je kultura, komunikacija, zabava, igra, poklic in še kaj. Homoerotična in virtualna spolnost sta v porastu. Čedalje manj ljudi se med seksom izpostavlja nevarnosti, da bi zaplodili otroka. In čedalje več je tistih, ki otroka sploh ne želijo imeti. Za žensko je lahko nosečnost ovira v poklicnem uveljavljanju, lahko predstavlja zdravstveno tveganje. Prav gotovo pa otrok, poleg radosti in sreče, prinaša tudi skrbi in obremenitve, terja odpovedi in žrtve. Tudi ekološke, gospodarske in politične razmere v svetu niso take, da bi vzpodbujale roditeljstvo.