Dr. Antun Kolesar: "Obstaja več razlag. Ena od možnih je geografska pripadnost tako imenovanemu srednjeevropskemu bazenu, kamor spadajo Avstrija, Koroška, Štajerska, južni del Madžarske, del Češke in Slovaške, kjer so vse regije obremenjene s samomorom. Ti narodi so v preteklosti več stoletij živeli v skupnih kulturnozgodovinskih in socialno-političnih okoliščinah (Avstro-Ogrska), ki so se odražale na podobnem vrednostnem sistemu, načinu vzgoje otrok in v odnosu do izrazov agresivnosti. Iz tega obdobja izhaja tudi pisanje o tako imenovanem nacionalnem značaju Slovencev, katerega prispodobo dobimo že iz del naših filozofov, literarnih zgodovinarjev, socilogov in drugih. Znano je, da so Slovenci stopili v jugoslovansko državno skupnost z relativno dobrimi civilizacijskimi in kulturnimi standardi, zato so bile upravičeno izrečene ocene in pohvale, da so Slovenci delovno učinkoviti in natančni, redoljubni in urejeni. Vprašanje je bilo, zakaj so tedaj ti narodi bili obremenjeni s tako različnimi količniki samomora (najvišji v Sloveniji in Vojvodini ter najnižji na Kosovem in Makedoniji). Možen odgovor bi bil, da so pomembne razlike v njihovem socialnem značaju. Pri prebivalstvu tedanjih jugoslovanskih republik sta izstopala dva nasprotna kulturno-antropološka vzorca družinske skupnosti. V prvem človek najde sigurnost v osamosvojitvi, emancipaciji - pri tem se naslanja na svojo izobraženst in delovni angažma in meni, da ga pri tem ovirajo pretesne emocionalne vezi. To tudi ovira biološko reprodukcijo: maloštevilne družine, zahteva po zgodnji osamosvojitvi mladostnikov. Vse našteto je značilnost slovenskega oziroma vojvodinskega vzorca. V drugem vzorcu človek išče varnost in podporo v ozki skupnosti in povezanosti z bližnjimi, naslanja se na koeksistenco primarne družine ali zakonske zveze mnogoštevilne družine, ki mladostnikov ne puščajo hitro iz svojega kroga; to pa je značilnost - kosovsko-makedonskega vzorca. Očitno bolj zaščitniško deluje, če si skupaj z bližnjimi, z družino, kakor če si sam zase emancipiran.