pripovedi v tako imenovanem tretjem svetu. Če tretji svet konstituira singularna »izkušnja kolonializma in imperializma« in če je edini možni odgovor nacionalističen, o čem le naj bi hiteli pripovedovati, če ne o tej »izkušnji«? Pravzaprav pripovedi ni ostalo nič drugega. Ker te družbe opredeljujejo razmerja intranacionalnega gospostva in ne produkcijska razmerja, ker so za vedno izvzete iz konfliktne sfere med kapitalizmom (prvi svet) in socializmom (drugi svet), ker v njih gibalna sila zgodovine niso niti razredna formacija in razredni boj niti mnoštvo navzkrižnih konfliktov na podlagi razreda, družbenega spola, rase, regije in tako naprej, temveč enotna »izkušnja« nacionalnega zatiranja (če je nekdo komaj objekt zgodovine, Heglov hlapec), o čem drugem lahko pripoveduje, če ne o tem nacionalnem zatiranju. Politično smo vsi Calibani. Formalno nam je usojen poststrukturalistični svet ponavljanja z razliko; ista nacionalistična alegorija, vedno znova napisana do končnega izteka časa: »Vsa besedila tretjega sveta so nujno...« * * * Ampak lahko bi začeli tudi z radikalno drugačno premiso, s propozicijo, da živimo v enem svetu in ne v treh svetovih. V ta svet je vključena izkušnja kolonializma in imperializma na obeh straneh Jamesonove globalne delitve (»izkušnja« imperializma je osrednjega pomena v vseh vidikih življenja v ZDA, od ideološke formacije do uporabe družbenega presežka v vojaškoindustrijskih kompleksih). Tako družbe v formacijah zaostalega kapitalizma kot družbe v razvitih kapitalističnih državah konstituira razredna delitev. Socializem ni omejen le na nekaj, kar imenujemo »drugi svet«, marveč je preprosto oznaka za odpor, ki prežema današnji svet, kakor ga prežema tudi kapitalizem. Različne dele kapitalističnega sistema lahko prepoznamo kot protislovne enotnosti in ne kot binarne opozicije – z razlikami, drži, a tudi z globljimi prekrivanji. Ena od neposrednih posledic za literarno teorijo bi bila nemožnost enotnega iskanja »teorije kognitivne estetike za književnost tretjega sveta«. Verjetno bi se morali odreči zamisli o metapripovedi, ki prežema vso plodovitost resničnih pripovedi v tako imenovanem tretjem svetu. Zato pa bi bila številna vprašanja, ki bi si jih zastavljali, na primer ob urdujski in bengalski literarni tradiciji, precej 392