Pri sestavljanju zapisa o besedilu Fredrica Jamesona »Književnost tretjega sveta v času multinacionalnega kapitalizma« sem v mučnem položaju. Če bi že moral navesti pisanje enega samega literarnega kritika in teoretika iz Združenih držav Amerike, ki ga najbolj cenim, bi bilo to zagotovo Jamesonovo. Poziv, ki sproži največ strasti v njegovem besedilu – da poučevanje književnosti na ameriški univerzi ne more biti osmišljeno zgolj v »zahodni književnosti« marveč v »svetovni književnosti«; da tako imenovani literarni kanon ne more biti utemeljen na izključujočih užitkih prevladujočega okusa, marveč na vključujočem in razkošnem občutku za raznovrstnost – je seveda nadvse dobrodošel. Zelo občudujem vednost in široko naklonjenost, ki ju vnaša v branja besedil iz daljnjih dežel. Toda poziv k reformi študijskega programa se celo v njegovih prelepih eruditskih branjih Lu Xuna in Ousmana Sembèna staplja, pravzaprav ga je kar zamenjal, s precej bolj ambicioznim načrtom, ki prežema celotno besedilo in ki je izrecno napovedan le v zadnjem stavku zadnje opombe: konstrukcija »teorije kognitivne estetike književnosti tretjega sveta«. Vendar je ta »kognitivna estetika« utemeljena na potlačitvi mnogih pomembnih razlik med razvitimi kapitalističnimi državami in imperializiranimi formacijami ter celo med samimi kapitalističnimi državami. Namesto tega imamo binarno opozicijo med »prvim« in »tretjim« svetom, kakor ju imenuje Jameson. Ravno v prehodu od zahteve po reformi študijskega programa k razglasitvi »kognitivne estetike« je največ težav v besedilu. Če smem dodati, je teh težav precej. Najbolje je, da na začetku pojasnim nedvomno osebno, skorajda eksistencialno plat mojega srečanja z besedilom. Jamesonova dela prebiram približno petnajst let. Moje poznavanje književnosti 385