Če analizo potlačitve klitorisa, na splošno kot potlačitve ženske-v-ekscesu, postavimo zunaj omejitev »francoskega« konteksta in če ji sledimo v vseh njenih »zgodovinskih«, »političnih« in »družbenih« razsežnostih, potem skupini Feministična vprašanja ne bi bilo treba ustvarjati binarnih opozicij, kot je tale: »Upravičeno je treba opozoriti na zatiranje, pohabljanje, ‘funkcionalizacijo’ in ‘objektivacijo’ ženskega telesa, vendar je tudi nevarno postaviti žensko telo v žarišče iskanja ženske identitete.« Mogoče bi bilo predlagati, da je tipologija odvzema ali izrezovanja klitorisa, zaradi določanja biološko-politične ženske identitete, in sicer na razne diskontinuirane in v neskončnost kontekstualno določene načine, v nasprotju z obema poantama prej omenjenega pogleda. Za sodelovanje pri podrobni in vzneseni analizi materinstva kot »končnega poroka socialnosti« prav tako ne bi bilo treba žolčno napasti zavezanosti feminističnemu kolektivu: »Prava feminina inovacija … ni mogoča, dokler ni pojasnjeno materinstvo … Vendar moramo za uresničitev tega prenehati delati iz feminizma novo religijo, podjetje ali sekto« (Kristeva, 1977b: 71). Dvojni pogled ne pomeni le delovanja proti seksizmu in za feminizem. Pomeni tudi priznavanje, da se tudi tedaj, ko zahtevamo presežek klitorisa, vendarle ne moremo docela izogniti simetriji reproduktivne definicije. Ni mogoče odpisati tega, kar bi lahko imenovali uteralna družbena organizacija (ureditev sveta v okviru reprodukcije prihodnjih generacij, kjer je maternica glavna posrednica in produkcijsko sredstvo), v korist klitoralne. Namesto tega bi uteralna družbena organizacija morala biti »umeščena« z vedenjem, da je bila doslej zasnovana z izključevanjem klitoralne družbene organizacije. (Obnova kontinuirane vezi med materjo in hčerjo tudi po »dejstvih«, kot so nosečnost, rojevanje in dojenje, je resda zelo pomembna kot nenehno prizadevanje zoper tisočletni seksizem, prizadevanje, da bi popravili psihološko škodo s preverja204