Ko se človek prvič pripelje v Monako, je najbolje, če pride z mentonske strani (mestece Menton) in potem po srednji cesti, ki ji rečejo Moyenne Corniche, prodira proti Roquebrune Cap Martinu. Na lepem se za desnim ovinkom odpre pogled na razvpito kneževino, ki je takoj za Vatikanom najmanjša suverena država in ki še s San Marinom, Andoro in Liechtensteinom sestavlja skupino petih evropskih mikrodržav. Pogled je fascinanten, pravljičen, zdi se kot privid, hkrati pa je tudi zastrašujoč in vzbuja nerazložljivo obliko strahospoštovanja. Tam, kjer se Alpe dvignejo iz Sredozemlja in kjer pričakuješ večno siesto, se na lepem kot sredi Manhattna vzpenjajo nebotičniki, po definiciji simbol posla, denarja, blaginje, bogastva ... Zdi se, kot bi gledal nekakšno ogromno utrjeno gnezdo. Ko prodreš nekoliko bliže, vse do table Principauté de Monaco, kjer se začne ta pravljični svet, za trenutek pomisliš, da si se znašel v odrasli različici Legolanda, Gardalanda ali Disneylanda. Kot da se belle epoque nikoli ne bi končal. Vsaka bilka trave je na svojem mestu. Na trenutke se zdi neresnično, kičasto, umetno, eno samo pretiravanje ... Nikjer nobene patine, ker vsak dan znova vsako ulico, cesto, pločnik, palačo in ulično svetilko sperejo, skrtačijo, zloščijo ... Kot bi se v živo preselil v tiste bleščeče reklame modnih časopisov. Najbolj nenavadno pa je, da se vse tisto, kar je bilo še nekaj kilometrov prej povsem nedosegljivo, na lepem zdi povsem samoumevno. Nikjer na svetu ni takšne gostote najboljšega, najdražjega in najbolj ekskluzivnega kot na teh slabih dveh kvadratnih kilometrih. Od Rolexa in Cartierja do IWC-ja in Patek Philippa, od Ferrarija in Porscheja do Bentleyja in Aston Martina. Vse je tam! V zgodbi o Monaku je že od samega začetka nekaj mističnega. Tako je vse od leta 1297, ko se je v trdnjavo na skali pretihotapil François Grimaldi, preoblečen v frančiškanskega meniha. Od tod tudi izvira ime kneževine, saj se v italijanščini menihu reče »monaco«.