izpred šestih let. Danes je v njih neko spoznanje zla v svetu, ki ga takrat ni bilo. Takrat je on nenapovedano pustil na cedilu njo, snemanje novega CD-ja, vse predhodno domenjene obveznosti, koncerte, intervjuje, gostovanja, ker je tako od njega zahtevala njegova danes že stalna zaročenka, takratna vzhajajoča mlada protagonistka pop scene. In ji je tako skočilo vse. Za več kot leto dni, do trenutka, ko si je nabrala dovolj moči v sebi, da se je zopet postavila na noge in sklenila, da bo svoje neomajno zaupanje namenila le sami sebi in tistim, ki so ji najbližji. Pred poldrugim letom sem doživela psihološko nasilen prerez popkovine. Do takrat sem verjela, da lahko zaupam malodane vsakomur, da zlo ne obstaja. Potem sem odkrila, da sem v tisto osebo položila stoodstotno zaupanje, ker je dejansko nisem videla take, kakršna je. Verjela sem bolj besedam, kot pa dejanjem, in, če pomislim, da so mu besede vsakdanji kruh, ki ga strpa v danes že oguljeno usnjeno aktovko in ga zna po mili volji mesiti na sto in več načinov na zelo uspešen način, potem je na dlani, kako je bilo zmotno opirati se ravno na besede. Sinoči me je mlada pevka spomnila na to, kako zaskeli, ko te v hrbet zabodejo, predvsem pa mi je nesluteno pokazala, kako mora vsak potem sam prehoditi neko strmo pot, ki je potrebna, da lahko spet uzreš možnost zaupanja. Spominjam se stavka prijateljice, da sem takrat bila kot popolnoma zbegano izvenzemeljsko dekle iz enega Bessonovih filmov, ki ga pahnejo na Zemljo in prvič vidi tudi vse to, kar ni čisto in iskreno. Če je življenje pač grajenje neke osebnosti skozi vse padce in vstajanja, potem so tudi skelenja v hrbtu potrebna, da se ti tisti hrbet utrdi in da razločiš bilko trave od plevela.