Hm, ja, spet je leto naokrog, Hokejska zveza Slovenije je poravnala vse obveznosti do naših podajalcev ploščka, zato smo tudi novinarji in fotografi iz naše ljubke deželice pod Alpami lahko odšli na svetovno prvenstvo v Rigi. Pot se je začela čisto tako, kot bi scenarij pisal za film Top Gun. Avto drvi po avtocesti, sliši se neznana glasba iz CD-predvajalnika, prvi sončni žarki prodrejo izza Kamniško-Savinjskih Alp in osvetlijo rosne jutranje bilke trave. Na pašni ogradi sedi vrana, in ko peljemo mimo, vzleti. Vzleti tudi jeklena ptica z brniškega letališča, ampak ne tista proti Latviji, temveč tista, ki leti neznano kam. Prispem na letališče. Vsi reprezentanti so že zbrani in podelili so jim letalske vozovnice za vkrcanje. Vsi so nekam tako blaženi, ker vedo, da bodo lahko drsali. Vsi smo, samo Gusarja ni. Našega novinarja Ekipe ni. Vsi me sprašujejo, kje je ta človek. Ampak jaz verjamem vanj in vem, da bo prišel, kajti Latvija mu je posebej pri srcu. Noče povedati, zakaj, ampak ko pozorno prisluhneš njegovim besedam, izveš, da tu domujejo očarljiva dekleta. Ja, ta so mu pri srcu.