Ob kakšnem nedeljskem popoldnevu se namreč lahko zgodi, da se, na primer, kakšna ženska spravi na lov za slastnimi jagodnimi torticami. Gotovo bi se v bližini našla odprta trgovina, v kateri bi se taka sladkosnedka lahko potešila s kakšnim kolačkom ali čokoladnim pecivom, okrašenim s kapljo sladke smetane. Toda ona si želi jagode, sočne jagode, obdane z mehkobo, ki jo premore le sveža jagodna tortica. Da, da na tako popoldne, ko je raven serotonina obupno nizka, začne ženska razpoznavati oblike tortic vsepovsod, kamor zavije s svojimi lačnimi očmi. Tortica namesto svetilke v parku, tortica namesto prometnega znaka in spet tortica na naslovnici časopisa, ki stoji v oknu trafike … Tako jo od beganja utrujene noge prinesejo mimo vaše slaščičarne in jo nemudoma prisilijo, da vstopi. In v vaši slaščičarni imate posebno vitrino, v kateri kraljujejo prav tiste slastne belo-rdeče tortice. Nestrpno začne vleči denarnico iz torbe, a jo morate žal razočarati. Tortice so namreč namenjene prijateljem, samo njim, saj ste jih spekli do števila natančno, na njihovo prošnjo in po njihovem naročilu. Hudomušno se sklonite čez pult in ji šepnete: “Ne skrbite, poznam še enega slaščičarja, nekaj ulic naprej. Tudi on jih prodaja. Niso sicer nič posebnega, trde so kot beton, in tudi jagode niso najbolj sveže.” -”Kaj res?” vas vpraša zasanjano in nestrpno obenem. Malce še postava po trgovini, se nato nasmehne in vas po ovinkih povabi na večerjo.