Bernard se je delal, kot da mu je vseeno, kaj mu govori, v resnici je pa v njem vse vrelo. Urno je vtaknil roke v žep, da Barbara ne bi opazila, kako grozno se mu tresejo, na videz brezskrbno se je zagledal v veliko stensko uro in nervozno sledil sekundnemu kazalcu, medtem je žena še kar vpila in besno krilila z rokami, njene oči so bliskale in ubijale. Prekleto, kako počasi je tekel čas to popoldne. Končno se je njen bes malo unesel, možak je izkoristil blagodejno tišino, stopil je v predsobo, se hitro oblekel in se kot kakšen tat odplazil skozi vrata. Povedano po pravici ji je ušel, svobodno je zadihal šele, ko je bil tri ulice stran od doma.